Totalitarna demokracija
| 20.04.2011, 14:45 Jože Bartolj
Na prvi pogled se zdi, da sta demokracija (gr. vladavina ljudstva) in totalitarizem (na splošno sistem oblasti, ki nasilno oz. strogo predpisuje posameznikovo in družbeno življenje) nezdružljiva pojma. A v praksi demokracija ni brezhibna in jo je potrebno obnavljati, kar potrjujejo trenutne družbeno-politične razmere v Sloveniji, kjer opažamo rekordno nezadovoljstvo z demokracijo oz. politiko.
Aferaška in privatizirana politika
Po decembrskih in marčevskih podatkih politbarometra smo priča najnižji stopnji zaupanja v demokracijo in njene institucije, med »rekorderji« pa je tudi vlada, ki jo podpira (le še) petina (18%) vprašanih, kar je najnižje med vsemi vladami v samostojni Sloveniji. Izid referenduma »o malem delu« je potrdil izredno nizko podporo vladi. Ljudje ocenjujejo uspešnost delovanja osrednjih državnih institucij izredno nizko, izjema pa tudi ni institut predsednika republike, ki nekoliko »izstopa«, a drsi navzdol. Na splošno Slovenci ne zaupamo v institucije, še najmanj v politične, sodne in cerkvene. Vlada se pritožuje nad »izkoriščanjem« referenduma in demagogijo, kot da je velika večina tistih, ki ji nasprotuje, miselno paralizirana in kot da ta demokratični instrument zahteva le destruktivna opozicija. V slovenskem prostoru je zanimanje (participacija) in zadovoljstvo s politiko nizko. Sandra Bašič-Hrvatin je v eni izmed televizijskih oddaj izpostavila monopolizacijo političnega trga s strani aktualnih strank, zato se sprašujem do kakšne mere stranke še predstavljajo »organizirano mnenje« med vladajočimi in vladanimi? Pretirana politizacija pod krinko demokracije je podobna ideji o brezrazredni in enaki družbi v prejšnjem sistemu.
Pogoji za »zrelo« demokracijo
Demokracija, kot jo poznamo danes, je rezultat zgodovinskega procesa nastajanja in preoblikovanja v različnih družbah. Proces uvajanja demokracije v posamezni državi označujemo kot demokratizacijo oz. kot proces demokratičnega prehoda iz nedemokratičnega, torej avtoritarnega (totalitarnega) sistema, v demokratični sistem. Potem, ko so bile vzpostavljene demokratične politične institucije, izpeljane svobodne in pluralne volitve (večstrankarski sistem) ter sprejeta nova ustava, se je Slovenija (šele) podala na pot demokratizacije v širšem smislu. Da lahko govorimo o »zreli« demokraciji, morajo biti izpolnjeni tudi »neformalni« pogoji demokratičnih vrednot in politične kulture (npr. politična participacija, zaupanje v demokracijo, odsotnost prevlade klientelizma, korupcije, partikularizma itd.). Čeprav nenehno poslušamo »parolo«, da ima ljudstvo vedno prav (večinski vidik demokracije), je izrednega pomena tudi kvaliteta demokracije, saj jo povezujemo z utrjenostjo in stabilnostjo demokracije. Nenazadnje so poznani primeri (npr. iz latinske Amerike), kjer je prisotna visoka politična mobilizacija in udeležba, politični sistemi pa so prej avtoritarni kot demokratični v smislu »zahodnih demokracij«. Ker demokratizacijo povezujemo s približevanjem zahodno civilizacijskim normam menim, da so njeni prevladujoči liberalistični, individualistični, relativistični in materialistični »temelji« potrebni temeljitega korektiva.
Alternative vladi oz. celotni politiki
Ena izmed svetovnih raziskav uvršča Slovenijo v rang »utrjenih« demokracij in celo na prvo mesto demokratičnih točk med vsemi »novimi« članicami EU. Morda nekoliko paradoksalno glede na slovensko javno mnenje, ki je precej »neprizanesljivo« do celotne politike, delno pretirano, saj je nemogoče politiko povsem izključiti iz družbe. Zato se strinjam s Tomšičem, ki ugotavlja, da je politična kultura dejavnik, ki je problematičen in ki lahko povzroči destabilizacijo, s tem pa potencialno vodi v smer avtoritarnosti. Kaj torej še ostane za lepši demokratični etos? Nežmah je nedavno omenil proti-igro (ljudskih iniciativ, referendumov itd.), računali pa bi lahko tudi na predsedniško funkcijo kot ravnotežje med izvršno in zakonodajno vejo oblasti, a je predsednik Türk raje v stilu enopartijskega režima zabrusil in »izločil« demokratično opozicijo »Politiki Janeza Janše je potrebno reči ne. Dovolj je. Potrebujemo prelom z navlako tranzicijskega obdobja, …« (Mladina).
Nelegitimnost vlade in politike?
Kritičnost je nujna, še posebej v kriznih časih, a metanje vseh v isti žakelj (tako pozicijo kot opozicijo) ni na mestu. Vlada nam »pozicija« in ne »opozicija« in za mesijansko politiko predsednika vlade v prvi vrsti odgovarja sam oz. vlada. »Novih« alternativ ni, in tudi v letu in pol do novih volitev je težko pričakovati nove politične formacije. Nenazadnje se tudi deli gospodarstva pogrezajo v lastni pohlepnosti. Krizne razmere in (ne)kondicija vlade morda narekujeta predčasne volitve (sicer to pomeni neko politično destabilnost), a bi nova vlada (pa čeprav bodo mnogi rekli, da v stari preobleki, a to je slovenska realnost, sicer sploh ne potrebujemo demokratične vlade in vendar država vsaj de iure ni sama sebi namen) z bolj previdnimi »krediti« (ki jih je ta vlada bolj ali manj porabila) nekoliko lažje izvedla reforme. Nekatere evropsko »preverjene« stranke (npr. demokrščanska in zelena) tudi niso del trenutne parlamentarne igre. Da so potrebne reforme je povsem jasno, a utrjene demokracije ni brez legitimnosti, trenutne slovenske razmere pa zastavljajo skrajno resno vprašanje legitimnosti vlade, naše demokracije ter celotne družbe.
Več komentarjev na Casnik.si
