Naš kometnar: Petelin pa kar poje

| 19.04.2011, 15:04 Matjaž Merljak

Tedaj se je začel zaklinjati in prisegati: „Ne poznam tega človeka!“ In takoj je petelin zapel. Peter pa se je spomnil Jezusove besede, ki mu jo je rekel: „Preden bo petelin zapel, me boš trikrat zatajil.“ (Mt 26,74-75)

Drage poslušalke, spoštovani poslušalci, pravzaprav ne vem, zakaj me je že kot otroka ob vsej zgodbi Jezusovega trpljenja in žrtvovanja še prav posebej vznemirjal prav ta prizor. Petrovo izdajstvo. Tudi v teh dneh mi misli večkrat uhajajo k njemu in sprašujem se, kaj mi pripoveduje.

Kot otrok, opremljen s Karlmayevsko podobo plemenitega prijateljstva, sem predvsem težko razumel, kako lahko nekdo zavrže tako dragoceno vez. Kako lahko kaj takega naredi pravi prijatelj?! Ne facebookovsko odklikani, ampak pravi, večkrat z dejanji predanosti dokazani prijatelj! Ob tem pa se mi je Peter zdel tudi skrajno nespameten, da ne rečem kar neumen: Pa saj mu je Jezus vendar vse skupaj napovedal! Saj ga je ja posvaril! S tem mu je po moji otroški logiki dal možnost spreminjanja lastnih prihodnjih dejanj. Kakšna pomoč! Kakšen adut v rokavu!

Danes vem, da Peter te možnosti pravzaprav ni imel. Tudi on je vstopil v močno kolesje dogodkov: „Ne moja volja, ampak Tvoja naj se zgodi“. Zakaj?

Vse bolj se mi dozdeva, da je hotel dati možnost in priložnost prav meni – malemu človeku enaindvajsetega stoletja. Človeku, ki je navidezno vpet v mnoga druga kolesja, kot so: „Divji tempo življenja“, „Človekove pravice“, „Svoboda“, „Tehnološki razvoj“, „Poslovne priložnosti“ ... Malemu človeku, ki pridno teka skozi ta kolesja; še več: poganja jih kakor hrček, se vsake toliko časa zaplete, da ga kolesje neusmiljeno izvrže, izpljune, nato pa spet vskoči in pridno hlastno poganja naprej, ob tem pa mu zmanjkuje diha za razmišljanje o tem, zakaj stvar ne funkcionira ...

Bom kdaj prišel do cilja? Je to sploh namen, priti do cilja? Sem v pravem kolesju?

Peter je zatajil. Skala se je upognila ... kaj se ne bi jaz! Tako nekako opravičujem svoje lastno zatajevanje, ki ga (prav tako kot Peter) vidim, ki ga slutim, ki ga včasih lahko celo sam napovem. In vendar zatajim ...

Vsakodnevno življenje nam ponuja nešteto priložnosti za to in sodobni Petri jih temeljito izkoriščamo, vedno znova nasedamo in padamo ... ter iščemo za svoje ravnanje čim boljša pojasnila in opravičila ... „V imenu dobrega ...“

Kaj pa je sicer drugega kot zatajevanje, ko se naslajamo v posmehu nasprotni politični opciji ob njenih napakah in neuspehih, hkrati pa zelo prizanesljivo prezremo stranpoti „prave“, „naše“ politične skupine. Zdi se, da se Slovenci ukvarjamo le še s tem. Vsebina sploh ni več pomembna, vsebine pravzaprav sploh ni več. Šteje le stran in število zadanih udarcev ... A mar se v angažiranem boju za dobro in pravično dostikrat ne skriva prav podpihovanje, namerno pretiravanje, diskreditiranje, nepreverjeno podtikanje in negativno interpretiranje? Političnih forumov že dolgo sploh ne berem več, ker me je iskreno strah, da so anonimni zapisi zrcalo dejanske trenutne mentalne higiene našega naroda. Mar ni tudi to zatajevanje Jezusovih naukov? On je svoje čase le s prstom pisal po tleh ...

Mar niso krive prisege tudi naše hitre sodbe o ljudeh, ki so tako zelo neomajne in prepričljive, ki ne slonijo na preverjenih dejstvih in ki jih tako radi širimo kot dokaz našega poznavanja sveta in zakonitosti družbe? Dokaz, da mi niti približno nismo taki ... Popolnoma jasno nam je, kdo je pokvarjen, kdo je slab (vsekakor mnogo mnogo slabši od nas): to so gospodarstveniki, politiki, podjetniki, škofje in duhovniki, učitelji ... Pravzaprav je krog zelo velik, sem sodijo še Romi, muslimani, begunci vseh vrst, izbrisani, pa ločeni sosedje, oddaljeni ...

Mar ni svojevrstno zatajevanje tudi pavje paradiranje z zunanjimi znaki vere, z zunanjo podobo urejene in zgledne družine, z videzom brezhibnega uspešnega privlačnega človeka?

Ali ni tajitev tudi naš pogled vstran, ko v imenu umetnosti ali svobode izražanja padajo meje okusa in razumnosti (kot ob nedavni razstavi fotografije z naslovom Poscani Kristus v francoskem Avignonu). Ali pa ko dopustimo razvoj slabih dogodkov, ker naj pač vsakdo pometa pred svojim pragom ...

Kljub poučni Petrovi zgodbi, kljub vsem svarilom, kljub zavedanju ... kljub vsemu sem dan za dnem kakor Peter. A on je šel in se razjokal, Jezus pa je nato prav nanj naslonil svojo Cerkev. Bom jaz kdaj dovolj močan, odkritosrčen in trden, da jo bo lahko name vsaj malce prislonil? To je lahko moj iskreni cilj.

A zaenkrat se zdi, da z ostalimi Petri sodobnega časa znova in znova zatajujem v vsakodnevnih izzivih življenja ...

Petelin pa kar poje in poje ...