Dovolj je in pika!

Komentar tedna | 15.04.2011, 14:52

Za nos bi vlekli drug drugega, če bi trdili, da je danes v Sloveniji vse v redu. Še bolj se od resnice oddaljujejo tisti, ki pravijo, da smo vsestranski zgled drugim evropskim državam. Žal resnice o naši situaciji, ki dan za dnem brutalno prihajajo na dan, govorijo nasprotno. Škandalom se vsak dan pridružujejo novi.

Zato se ni več mogoče skrivati za razne krilatice, kakor je »zgodba o uspehu«. Država pospešeno drsi navzdol – z njo so v prostem padu politika in kultura, šolstvo in ekonomija, družbena solidarnost in poštenost. Namesto da bi oblast drsenje navzdol zaustavila z odločitvami, ki so v prid vsem, lovi še zadnje trenutke, da bi uveljavila ozke, stalinistične ali libertinistične ideološke poglede, ki kakor domine padajo na referendumih. Vlada se niti malo ne zmeni za to, koliko bo s tem povzročene škode, ampak enostavno sledi vodilu: »Pa poskušajmo! Če bo šlo, bo šlo, če ne, pa ne.« Takšnemu načinu mišljenja se reče »loterija«, ne pa »politika«.

Če je takšna porazna situacija enemu ali drugemu prišla prav, da je lahko pokazal na vladajoče stranke z očitkom: »Poglejte, kako zelo so nesposobni!«, smo zdaj dospeli v fazo, da se je treba nad smiselnostjo takih očitkov resno zamisliti. Zdi se, da se vse naše energije stekajo le še v medsebojno obtoževanje in pričakovanje novih škandalov.

Veliki francoski antropolog René Girard, ki danes velja za enega največjih poznavalcev človekove kulture od samih začetkov človeštva do danes, ugotavlja, da so takšne krize stalnice v človeški kulturi. Krize se ponavljajo ritmično. Takšne krize imajo svoj izvor v tem, da se je sesul stari kulturni red. Girard pravi, da se kulturni red sesuje takrat, ko začenjajo izginjati razlike. V krizi ne znam več razlikovati med tem, kaj smem in česa ne smem, kdo sem in kdo nisem, k čemu sem poklican, k čemu ne. V kriznih trenutkih se vsakdo čuti poklicanega in sposobnega za vse; slehernemu se zdi, da lahko vlada nad drugim. To je vir nasilja, ki se začne širiti kakor kuga; eno nasilje potegne za seboj drugo, večje, en škandal drugega, bolj škandaloznega. Kriza se le še poglablja, dokler se ne najde »grešni kozel«. Vsi naenkrat pokažejo nanj, obdolžijo ga krivde za vse zlo in ga žrtvujejo, izženejo ali celo ubijejo. Ta pojav, pravi Girard, je stalnica v človeški kulturi od njenih začetkov vse do danes. Tudi sam iz tega nisem vzet; tudi sam se namreč kdaj znajdem pred skušnjavo, ali bi krivdo priznal ali bi jo raje prevalil na druge.

Ta pojav stoji v vsej razvidnosti pred našimi očmi. Kultura množice nas vedno bolj požira vase: razmišljam, govorim in delujem tako kakor drugi in zato, ker to vidim pri drugih – samostojnega, kritičnega razmišljanja nisem več zmožen. Nenehno iščemo grešne kozle, da bi nanje prevalili odgovornost za vse gorje, in se ne vprašamo, ali ti niso morda nedolžne žrtve, ki pa jih je skupnost pripravljena žrtvovati v prid ljubega miru. Kultura množic, ki padamo pod njen vpliv, povzroča veliko nasilja in pritiskov. Množica preusmerja svoje nasilje na posameznike, ki jih izbere za tarče. Naša vsakdanja stvarnost je polna takšnega nasilja, ki sega od zgolj verbalnega, političnega, kulturnega, socialnega, ekonomskega pa vse do fizičnega nasilja vseh vrst. V takšni zmedeni, konfuzni, kaotični situaciji, ki jo v pocestnem jeziku opišemo kot situacijo, v kateri ni jasno, »kdo pije in kdo plača«, se nihče več ne počuti varnega. Če pa se ne počutim dovolj varnega, zavzamem obrambno držo, ki se lahko hitro prevesi v napadalno in agresivno.

Ob tem se zastavljata dve vprašanji: kje ima duh, ki nas je privedel v takšno situacijo, svoj izvor? In drugič: kaj sem v takšni situaciji dolžan storiti?

Vzrok za sedanjo krizo najde Girard v »maju '68«. V maju in juniju leta 1968 se je v Franciji prebudilo gibanje, ki je s svojimi zahtevami močno zaznamovalo vsa kasnejša desetletja širom po svetu. Gibanje je bilo protestno: najprej je bilo usmerjeno proti politični doktrini generala De Gaulla, proti njegovemu patriotizmu in humanizmu, ne nazadnje proti tradicionalnim krščanskim vrednotam. To protestno gibanje je zamajalo tradicionalni kulturni red, ki si ga je človeštvo ustvarjalo skozi tisočletja.

Gibanje je sledilo sloganu: »Živeti brez prisile in uživati brez preprek.« To načelo pa je bilo v popolnem nasprotju s tradicionalnimi vrednotami. Človek si je namreč že v začetku svoje zgodovine postavil meje, zapovedi in prepovedi, da ne bi padal nazaj v živalskost, ampak bi dosegal vedno višje norme človečnosti. Desetere zapovedi so temelj vse zahodne kulture. Te meje pa je maj '68 poskušal porušiti in v marsičem uspel. Maj '68 je uvedel novo prepoved: to je prepoved dajati prepovedi. Dovoljeno je vse; prepovedane so le prepovedi. Željam so se s tem odprle neskončne možnosti. To gibanje se ni ustavilo leta '68 v Franciji, ampak se je njegov duh razširil onkraj njenih meja in tudi danes – po več kakor 40-ih letih je še živ, tudi v naši sredi, kjer nekatere politične stranke živijo prav od tega, da zagovarjajo neomejeni permisivizem, idejo, da je vsakomur vse dovoljeno. Takšna politična stališča so seveda vaba za množice. Na ta način liberalna politika zadnji dve stoletji osvaja zahodni politični prostor, ne da bi se ji bilo za to treba truditi.

Posledice danes bijejo v oči. Kultura človeškosti se je spremenila v pogorišče. Maj '68 je najprej zavrnil besedo morála. Ta je bila po prepričanju protestnikov zadnji oklep, ki je človeku onemogočal dostojno dihanje. S tem, da se je osvobodil morale, je postal svoboden; temu je sledil intelektualni in moralni relativizem, ki pravi, da ima vsak svoje resnice in svoje dobro. V luči relativizma je vse enako dobro, zato med dobrim in zlim, resničnim in neresničnim, lepim in grdim ni nobene razlike. Vsak ima enako prav; dejanj, ki bi bila neopravičljiva, ni več. To gre celo tako daleč, da naša uradna politika ne ščiti žrtev pred storilci, ampak obratno − storilce pred žrtvami. Skratka, zrušila se je hierarhija vrednot in skupaj z besedo morala, ki se ji danes posmehujejo, so bile na smetišče zgodovine odvržene še druge besede, kakor so sveto, norma, prepoved, spoštovanje, prijaznost.

Posebna tarča gibanja pa je bila avtoriteta. Zlom avtoritete je najbolj prizadel družino in šolstvo. Človeštvu je bilo od vedno jasno, da vzgoja temelji na avtoriteti; sedaj pa so ji ta tla spodnesli. V govoru, ki ga je imel francoski predsednik Nicolas Sarkozy v Bercyju pred štirimi leti (29. 4. 2007), je izpostavil katastrofalno spremembo v francoskem šolstvu po izgubi avtoritete. Tako pravi: »Maj '68 je uničil šolo, ki je bila šola odličnosti, zaslug, spoštovanja, državljanske vzgoje; šolo, ki je hotela pomagati otrokom, da bi odrasli in ne bi ostali odrasli otroci; šolo, ki je hotela učiti, in ne pootročjati.« Temu je sledil val cinizma

Danes psihologi ugotavljajo, da je vzgoja neučinkovita, ker ni avtoritete. Bistvo avtoritete ni prisila; ni v tem, da bi mladostniku uničili njegov jaz. Nasprotno, mladostnik sam kliče po avtoriteti, ker čuti, da je avtoriteta pot, ki mu bo pomagala, da se bo razvil v samostojno, kritično in odraslo osebnost. Brez avtoritete ostane mladostnik večni otrok. In prav neodraslost, otročjost, neodgovornost je temeljni problem slovenske politike. Ker ne misli odraslo, ampak otročje, ne misli na jutri, ampak le še na danes, na to, kako bo preživela ta hip. Jutrišnjega dne nima več pred očmi. Zato ostaja jutrišnji dan negotov; zato se ga mladi – in celo upokojenci − bojijo in ne vedo, kaj jih čaka. Zato bežijo v sedanji trenutek, v tiste omame, ki jih sedanji trenutek nudi, od alkohola in spolnosti do droge.

Naloga slovenskega državljana – zlasti pa kristjana – danes je, da se takšni kulturi množičnosti upre. Razen h kritičnosti smo vsi poklicani k temu, da drug drugemu pokažemo, da prihodnost je, da jo je mogoče oblikovati, usmerjati – da torej ni brezupna. Zlasti pa je treba »projektu Slovenija« dati jasno vizijo in se vprašati: kakšna je Slovenija, ki jo hočemo kot vrednoto imeti jutri, drugo leto, čez deset, čez petdeset let. Zgolj govoriti, da si želimo tehnološko razvito Slovenijo ali Slovenijo z odličnostjo znanja, ni dovolj. Nikomur – zlasti mlademu človeku – to ni zadosten izziv. V tem projektu mora prepoznati like, norme, vrednote, ki so vredne, da zanje živi, da se zanje trudi in premaguje razne ovire, da se je zanje pripravljen tudi čemu odreči in reči sebi kakšen »ne«. Prvo oviro, ki jo velja premagati, je duh permisivizma, duh, ki mi pravi: »Saj je vse dovoljeno.« Prav s tem duhom danes mnogi v politiki osvajajo dragocene politične točke, nato pa jih ne uporabljajo v prid vseh, ampak v prid svojih klik in klientel.

Vemo torej, kaj ni prav.

Poznamo tudi izvore problema!

Pogorišče, ki je iz tega nastalo, je vidno.

Treba je le enkrat reči: Dovolj je − in pika!