Pričela se je agonija
Jože Bartolj
Sorazmerno nepomembno referendumsko odločanje se je za Pahorjevo vlado sprevrglo v vsaj v teh razsežnostih nepričakovano katastrofo. Klofuta je toliko bolj boleča, ker se je referenduma o malem delu udeležilo za tovrstne dogodke nadpovprečno število volivcev, kar je sočasno udarec prizadevanjem za omejitev referendumov.
Svetlikov avtogol
Pri tem je bilo malo delo nemara ena zadnjih priložnosti, da bi se vladajoči postavili s čim pametnim. Obstajal je namreč širok konsenz o nujnosti odstranitve ekscesov študentskega dela in obrzdanja študentskih servisov. Če bi ostalo pri tem, bi današnji referendum zares pomenil simbolično izbiranje med malim delom in granitnimi kockami, kakor se je slikovito izrazil predsednik parlamenta. Žal je minister za delo poskusil reformo študentskega dela izkoristiti za daljnosežnejše spremembe, ki jih je zasnoval tako, da so jih ljudje občutili kot nekaj, kar bo obremenilo le malega človeka, delodajalcem pa ne bo prineslo tako rekoč nobenih dolžnosti. To je bilo za egalitarno misleče Slovence, posebej v sedanjem trenutku, več kot očitno nesprejemljivo.
Če Ivan Svetlik zaradi potopa svoje zamisli ne bo sam začutil potrebe po odstopu, bi se mu moral za današnjo medvedjo in vse nadaljnje usluge zahvaliti predsednik vlade. A stavim, da bo (znova) uspel izustiti le to, da minister še vedno uživa njegovo podporo. Kot njegovi kolegi, ki so s svojimi dejanji vladno ladjo odločilno torpedirali že, ko je bila še v boljši kondiciji kot dandanašnji.
Stane ni pomagal
Referendum sočasno ilustrira tisto, o čemer sem pred časom že pisal. Zelo otipljivo se pred našimi očmi sesuva v veliki meri že pred desetletji izoblikovana koalicija, ki je levosredinskim strankam tudi v novih demokratičnih razmerah omogočala prevlado v Sloveniji. Samoumevne naveze dedičev polpretekle nomenklature, sindikatov, tovariških kapitalistov in velikega dela svobodomiselne inteligence ni več.
Morda je tudi zato vladna ekipa v referendumsko kampanjo in v volilno skrinjico s tako ihto vrgla Stanetov kovanec, da bi svojim tradicionalnim privržencem pokazala, kaj je na kocki. Evroposlanec iz njenih vrst, ki je znal v zadnjem času povedati tudi kaj pametnega, je na neki borčevski proslavi tik pred volilno nedeljo ob ostalih neslanostih zatrdil celo, da je Trst – kajpak po Rozmanovi zaslugi – (tudi) naš. Toda legendarni komandant bi Pahorju bržkone pomagal v običajnejših razmerah. Zdaj rožljanje z ideološkim okostnjakom ni zaleglo, kot so podobni argumenti prepričevalno moč nedavno izgubili na Madžarskem in na Irskem in jo bodo pred koncem leta verjetno še na Hrvaškem.
Tako 10. april nekako označuje začetek razvlečene agonije sedanje vlade. V njenih pogojih bo imela moč samo za produciranje kakšnih novih ideoloških atavizmov, nikakor pa za resne projekte. Še najmanj za uspeh (potrebne) pokojninske reforme. Morda ni več daleč čas, ko bo moč reči, da se lahko opozicijski voditelj Janša na volitvah premaga samo še sam. Za najboljši recept, kako se temu izogniti, se zna izkazati nevpadljivi model iz časa pravkar minule referendumske kampanje. Hkrati je kajpak že jasno, da bo današnji veliki zmagovalec in večni šef sindikatov pravi bič božji tudi zanj.
Več komentarjev na Casnik.si
