Lidija Čop
Podjetja se selijo
Slovenija
Vse več tujih podjetij se seli iz Slovenije v druge, davčno ugodnejše države. O zadnjem večjem podjetju in s tem velikim številom delavcev, ki so pri tem ostali brez zaposlitve, so poročali iz Bele krajine.
Visoki davki so pač davek, ki ga mora plačati tako tuje kot domače podjetje v naši prelepi deželi. Če želimo torej ohraniti tuja podjetja v Sloveniji, kar je povezano tudi z večjo zaposlenostjo, je treba po mnenju poznavalcev in gospodarstvenikov nujno razbremeniti gospodarstvo, ki je že tako in tako na robu preživetja.
Menda o selitvi iz domovine razmišlja tudi vse več slovenskih podjetij, kar bi moralo vlado predramiti, da končno povleče odločilne poteze v smeri vzpostavljanja ugodnejših pogojev za poslovanje podjetij. Vsaka selitev podjetja v tujino je glasnejši alarm, ki pa ga po prvih čustvenih odzivih odgovorni enostavno preslišijo. Neprivlačnost gospodarskega okolja je posledica predvsem visokih obdavčitev, ki jim vlada vsake toliko časa doda še novo in po njihovem prepričanju nujno dajatev. Da o tem, da Slovenija drastično polzi po lestvici konkurenčnosti niti ne govorimo, saj je poslovanje pri nas predrago in stroškovno povsem neučinkovito. Želje o novem in svežem tujem kapitalu, ki bi edino lahko rešilo podhranjenost našega gospodarstva, tako še v istem hipu izpuhtijo.
Svetlo prihodnost slovenskega gospodarstva in konkurenčnosti poznavalci vidijo prav s pomočjo znižanja davkov in poenostavitve administrativnih ovir. V nasprotnem primeru Slovenija že povsem na začetku boja s tujo konkurenco pade, saj imamo predrago delovno silo in previsoke davke. Tudi rek - dokler se borimo, zmagujemo – nam ne pomaga kaj dosti, saj se vodilni le navidezno borijo in poraz je zagotovljen. Kljub pozivom poznavalcev in gospodarstvenikov, da so potrebni takojšnji ukrepi, o čemer verjetno že čivkajo tudi ptički v tej lepi pomladi, pa ni slutiti večjih premikov in pomembnih odločitev. Prav gotovo bodo selitve podjetij na tuje ugodnejše trge dodatno otežile okrevanje slovenskega gospodarstva po krizi. Naša vlada pa igra vlogo namišljenega bolnika in se smili sama sebi, da v takšnih situacijah pač ne more storiti nič, oziroma bo storila vse, kar je v njeni moči – koliko je v njeni moči, pa smo lahko na lastni koži občutili že neštetokrat. Moč seveda ima za izmišljanje in uzakonjanje novih davščin in s tem nižanje stopnje socialne varnosti. Kako lahko potem sploh lahko govori o konkurenčnosti gospodarstva? S samohvalo, seveda.
Recimo o tem, kar slišimo večkrat, da je SID banka samo lani prek poslovnih bank neposredno financirala kar 852 slovenskih družb. Skupna vrednost odobrenih kreditov podjetjem je znašala 1,2 milijarde evrov. Med prejemniki sredstev je bilo skoraj 90 odstotkov malih in srednje velikih podjetij. Dobra polovica podjetij je kredite pridobila za namen spodbujanja podjetništva, preostala polovica pa za okoljevarstvene, energijske, razvojne, izvozne in druge namene. Poleg spodbujanja malih in srednje velikih podjetij in internacionalizacije si SID banka prizadeva v čim večji meri podpirati tudi naložbe slovenskih podjetij v raziskave, razvoj in inovacije ter okoljevarstvene in energijske projekte.
Vse lepo in prav, a zanimiv bo čez nekaj let tudi podatek, koliko od teh podjetij bo sploh še delovalo v slovenskem okolju in koliko jih bo zaradi ugodnejših pogojev svoje poslovanje preselilo na tuje trge. Je takšna pomoč, ki sicer res ni zanemarljiva, sploh učinkovita? Ali pa gre le za finančno hranjenje podjetij, ki jih bo država tekom poslovanja uspešno odjedala s pomočjo davkov? Če to drži, pomeni, da država upa, da podjetniki ne znajo razmišljati s svojo glavo, da bi povezali priložnost in ugodnost iz tujine z njihovo lastno priložnostjo za uspešno poslovanje. Dokler se bo država obnašala kot nekdo, ki da, da kasneje lahko veliko več vzame, lahko na uspešnost našega gospodarstva in konkurenčnost kar pozabimo.
