Naš gost – Polona Škrinjar

Oddaje | 20.03.2011, 09:23 Matjaž Merljak

K pogovoru v redni sobotni popoldanski oddaji Naš gost smo 19. marca 2011 povabili pisateljico in dramatičarko Polono Škrinjar. Pisala je igre z zgodovinskimi in sodobnimi motivi, ki so bile uprizorjene na gorenjskih podeželskih odrih, kjer je nastopala kot igralka. Napisala je več romanov in povesti s kmečko in delavsko tematiko.

Z njo smo se pogovarjali na njenem domu v Zgornji Lipnici, to je na desnem bregu reke Save med Radovljico in Kropo. To so njeni domači kraji, ki ji tudi dajejo navdih za ustvarjanje. Zgodaj se je zaposlila, v Iskrini tovarni v Lipnici je delala kot delavka in tehnična risarka. Zelo rada je igrala, a ni imela možnosti nastopati na velikih odrih. Prvo delo je napisala pri 17-ih letih. Še danes živi njena zgodba o Pustem gradu.

Prva objavljena stvar je bila v Pisani njivi, prilogi Kmečkega glasa, okrog 40 let nazaj. Takrat je bila urednica Neža Maurer. Objavljala je še v Naši ženi, Otroku in družini, Ognjišču ... Začela je s črticami za odrasle, kasneje je pisala tudi za otroke – objavlja v različnih revijah. Zanje izbira teme iz živalskega sveta. Dobro sprejete so bile basni v knjigi Živali nam govorijo. Še posebej jo je presenetilo, da so v Idriji naredili čipko modrega kačjega pastirja. „Določene stvari človeka presenetijo in to je najlepše v življenju: nekaj majhnega, kar se ti zdi neznatno, nič koliko vredno, a vsak lahko nekaj tam dobi,“ je povedala Polona Škrinjar v oddaji Naš gost.

Zahaja tudi v Prlekijo, odkoder izhaja njen mož. Zgodnja pozeba je nastala prav tam, saj opisuje lastnosti tamkajšnjih ljudi. V svojih delih je več pozornosti namenila ljudem, ki živijo na obrobju. „V vsakem pisanju, še tako majhni zgodbi, moraš najprej videti človeka, njegove slabosti in njegove travme, trpljenja in veselja, potem je pa zgodba tu,“ je še povedala. V knjigi Slovenski miti in legende je opisala del zgodovine, prav tako življenjske zgodbe ljudi.

Pravi, da tudi ko piše težko zgodbo, uživa, čeprav ob tem trpi. Posebna zgodba pa je dobiti založnika in pot knjige do bralca. Na tej poti je zgodaj imela dobrega mentorja, pri Prešernovi družbi je bil založnik pisatelj Ivan Potrč. Kljub temu, da je bil druge ideologije, sta sodelovala povsem profesionalno. Svetoval ji je: „Ostanite sami sebi zvesti.“ Temu vodilu je še danes živa.

Polona Škrinjar piše tudi za mladino (Zorenje divjih drnosljev, Klapa Joka Koprive sta v bralni znački). To je zahtevno, a jih skozi svoja dela skuša približati tudi vrednote. V drugem delu je v ospredju predvsem delo in dolžnosti mladih. Povedala je tudi, kaj sama rada bere: severnjake, Zidarja, Prežiha ... A nove knjige nikoli ne prebere takoj, počaka, da se evforija poleže, potem pa jo v miru prebere.

Življenje se ji je spremenilo, ko je pristala na invalidskem vozičku. To je bilo težko sprejeti in še danes težko sprejema. Ona in bližnji so morali življenju temu prilagoditi. Upanje išče v vnukih in seveda v pisanju. Spremlja tudi naš radijski program, saj zelo pazimo na jezik, veliko je slovenske glasbe, zelo se ukvarjamo z malim človekom.

V zadnjem času piše roman, v mislih ima že nekaj naslovov, konec že ima v glavi .. Vedno piše le eno delo in ob vsakem reče: to je zadnje, kar sem napisala.