Maja MorelaMaja Morela
Jakob ČukJakob Čuk
Marjana DebevecMarjana Debevec
Tadej Sadar (foto: ARO)
Tadej Sadar

„Poznamo več časov, eden izmed njih je skrajni.“

| 02.03.2011, 08:38

Komentiranje razumem kot osvetljevanje nekega problema z različnih kotov, da jasneje zasije bistvo neke zgodbe. Ali pa nastavljanje ogledala, da v njem lahko opazimo pomanjkljivosti skupine ali družbe. Toda danes imam občutek, da bi bila vsaka tema, ki bi se je lotil, zgolj prazno pisanje, saj je vse bolj ali manj jasno.

Jasno je, da je s sedanjo vlado nekaj hudo narobe. Jasno je, da tudi parlament ne ve točno, kakšna je njegova naloga. Posledično se te stvari selijo v vse ostale državne sektorje in vse bolj jasno postaja, da tudi vsi ostali ne razumemo točno; kaj pomeni demokracija, kaj socialna država, javno zdravstvo, šolstvo, pravice delavcev in kar je še podobnih lepo zvenečih besed.

Kar se tiče politike, bom hitro opravil. Menim, da bi bilo veliko rešeno, če bi starostno mejo kandidatov za parlament dvignili na, recimo 45 let. Do takrat mora človek nekaj narediti da preživi. Včasih, ko poslušam razpravo v parlamentu, dobim občutek, da kakšen še nikoli ni držal v roki lopate in bil prepoten od fizičnega dela.

Za državni birokratski aparat bi razmnožil nalepke, na katerih bi pisalo; Ste zaradi ljudi. Niso oni zaradi vas. Vaše plače so odvisne od dela njihovih rok. Nalepke bi morale biti v vseh uradih toliko časa, da bi vsem uslužbencem ta dejstva prišla v male možgane

Z vso pravico lahko stresamo jezo in slabo voljo na večino vlade, večino poslancev v parlamentu in državnih uslužbencev. Niso vsi slabi, ampak zdrave pameti nekako ni zaznati, ali pa se ne pretolče skozi senzacionalne in katastrofalno slabe odzive na gospodarsko krizo.

Zdaj pa še mi, državljani, ki smo pravzaprav prvi odgovorni da imamo to kar imamo. Seveda lahko kdo reče, da smo bili zavedeni in da imamo takšen informativni aparat, da ne veš komu verjeti. Vse to drži, drži pa tudi, da je človek po naravi takšen, da raje izbere lažjo pot, da raje izbere svetleče obljube, pa čeprav ve, da so utopične, kot naporno resnico, pa čeprav ve, da je neizogibna. Tako je. Bilo in bo. Najprej moramo nastaviti ogledalo sebi in si odgovoriti na naslednja vprašanja:

 

Ali je res dobro, da se borimo za takšen način zaščite delavca, kot je pri nas, ko se pošten delodajalec zaradi vseh mogočih predpisov boji zaposlovati, ker bo slabega in nepoštenega delavca težko odpustil, nepošten delodajalec pa našel luknje v zakonu, ali pa prijatelje v politiki in po mili volji izkoriščal nemočne.

Ali je res to socialna država, ko že vrabci na drevesih vedo, da se vsak, preden se odloči za delo, najprej vpraša, če se mu to splača, ali pa zaradi razlike nekaj deset evrov na mesec raje ostane doma in prejema pomoč države?

Ali je res dobro, da kljub podaljševanju življenjske dobe, vztrajamo pri enaki dolžini delovne dobe, kot je bila pred desetletji?

Vem, da so odgovori na ta vprašanja odvisni od položaja v katerem se nahajate in verjamem, da mnogim res ni lahko, ampak, reševanja krivic ne bo rešilo ustvarjanje vedno novih prepisov in s tem morda celo ustvarjanje novih krivic. Kaj hočem povedati. Če je v določeni panogi nemogoče pričakovati, da bodo delali do 65-tega leta, se to pač uredi po panogah, ne pa, da nasedamo sindikatom, češ da se borijo za nas in nas branijo. Kdo bo klican na odgovornost, ko bo prazna pokojninska blagajna, ko bo zmanjkalo za vse in ko nam nihče več ne bo dal posojila? Besede kot, bo pa država dala, so tako maloumne kot so demagoški tisti, ki jih širijo. Država nič ne ustvarja, država samo deli. In kar deli, je tisto, kar ustvarijo njeni državljani. Včasih bi najraje zavpil: „Pa kaj vam je, ljudje. Dvajset let v peskovniku je dovolj, zdaj se moramo zresnit'!“ Država naj skrbi za red, za pravo in za varnost, vse ostalo je na nas.

Za Božjo voljo, draga Domovina, draga država Slovenija, skrbi za red, skrbi za pravo, skrbi za varnost in izpljuni vse tiste, ki v tebi vidijo zgolj priložnost. Država ni priložnost, država ni posel, to je tako, kot bi v vaši domači hiši nekdo od stanovalcev, začel služiti na račun drugih.

Vsi smo odgovorni.

Kako utopično, pa vendar kako lepo bi bilo slišati obljubo: „Od danes naprej se bom do države obnašal kot do svojega doma in od drugih stanovalcev zahteval odgovornost do naše skupnosti.“

Moj brat se rad poheca, ko pravi „Poznamo več časov, eden izmed njih je skrajni.“ Menim, da je danes skrajni čas, da stopimo iz peskovnika in se zresnimo.

Boj s pozebo v nasadih borovnic na ljubljanskem barju (photo: Rok Mihevc) Boj s pozebo v nasadih borovnic na ljubljanskem barju (photo: Rok Mihevc)

Kolikšno škodo je povzročila pozeba? #podkast

Po prehodu izrazite hladne fronte pred tednom dni, smo v petek, v nedeljo in včeraj bili priče pozebi. Razmere so se krajevno zelo razlikovale, prav vse sadjarje in kmete pa je strah, da to pomeni ...

Lojze Čemažar (photo: Jože Bartolj) Lojze Čemažar (photo: Jože Bartolj)

Pri svojem delu vedno izpostavi bistveno

Lojze Čemažar je z nami v oddaji Naš gost spregovoril o svoji umetniški poti, pomenu družine, šol, ki so ga oblikovale in se zahvalil za prejeto priznanje sv. Cirila in Metoda.