Babe so čvekale

| 22.02.2011, 15:23

Ja, veliko nas je. Modrih, malo manj modrih, če hočete - plemenitih. Črnih, belih, rumenih, majhnih, suhih, debelih, ... Ljudi seveda. Srečamo jih vsepovsod. Ob ponedeljkih in petkih več kot ponavadi. Manj kot ljudi, je narečij. In še manj je jezikov, skoraj 7000. Če izbor omejimo le na materni jezik, nam ostane en sam. In če določimo še parameter ljubezni, srčno upam, da ostanemo pri materinščini.

Organizacija Združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo, Unesco, je včerajšnji dan razglasila za mednarodni dan maternega jezika. Nisem se mogel upreti, da ne bi pokomentiral v tej smeri.

Danes je težko z znanjem enega samega jezika. Šole, delodajalci, novi komunikacijski mediji od nas zahtevajo znanje več jezikov. Že v prvih letih osnovne šole se srečamo z angleščino, kasneje mogoče tudi z nemščino, italijanščino, francoščino, ruščino ... Najnovejše znanstvene raziskave kažejo, da znanje dveh jezikov vsaj zamakne pojav Alzheimerjeve bolezni. S tujim jezikom vred spoznavamo druge kulture, navade in način življenja. Spoznamo zanimive, nove, neznane stvari in s tem razblinjamo predsodke. Verjetno vas že zanima, zakaj ob mednarodnem dnevu materinščine, govorim o tujih jezikih. Zato, ker ob učenju tujega jezika, kar je dandanes neizogibno, spoznavamo svoj jezik in njegove razsežnosti. Ponavadi iščemo vzporednice. Velikokrat ugotovimo, da sploh ne obstajajo. Najprej se temu kar ne moremo načuditi, kako da se v tem ali onem jeziku ne morem tako bogato in podrobno izraziti, kot bi se v maternem. Potem pa počasi sestavljamo mozaik lastnih odkritij najlepšega - maternega jezika.

Mirko Mahnič je dobro zapisal: “Mnogi mislijo, da jezik ne zasluži truda, ker da ga pač znamo že od rojstva; starši jim ga niso zadostno vcepili, v šoli jim je bil nadlega, brali so bolj malo, v pogovoru pa so ostali na potrošni stopnji; odtod govorna stiska, ki jo nemalokdaj opazimo celo pri tistih z univerzo. V Jani ste lahko prebrali: Mar naši otroci sploh še znajo slovensko? In da bomo kmalu dobili popolnoma nepismene in govorno pohabljene rodove. Pogosto je prepričanje, da je naš jezik zastarel, okoren, brez fines in elegance, izrazno pomanjkljiv in po lepoti daleč za vsemi tujimi jeziki. Čao, darling, ludnica, butik, kapučino, hotdog, Ok. Le včasih slišiš kakšno narodno - pesem ne velja, če ni v angleščini ali po srbsko.”

Tale zapis pa sem našel na spletu: “Glede na to, da se mladina dandanes sporazumeva v enozložnicah, ni čudno, da se ji zdi slovenščina okorna. Treba je le malce razširiti besedni zaklad materinščine, pa ugotoviš, da je tudi v tem jeziku mogoče povedati prav vse in to celo zelo sočno in duhovito.”

Z naslednjo razlago iz prostega slovarja žive slovenščine, bi rad dokazal troje: da je jezik še kako živ, sočen in duhovit. “Beseda Grozilda je nastala v glavi moje prijateljice, kot odziv na videz čisto konkretne osebe ženskega spola. Oseba, ki je bila krščena s tem imenom je starejša gospa, ki ima malo zgrešene pojme o umirjeni ženski lepoti. Ker je že osivela, s tem dejstvom pa se ne more sprijazniti, si barva lase z izrazito črno barvo. Poleg tega ima pogled, ki spominja na ptico ujedo, za povrhu pa ima še precej hreščeč glas. Iz tega sledi, da kljub temu, da na svetu ni grdih žensk - zelo redke so izjeme - izgleda grozno ali če hočete tudi grozljivo. Logična izpeljanka iz teh dveh besed pa je imenovana Grozilda ... “

Ko sem se pripravljal na tale komentar, sem izvedel marsikaj. Naprimer to, da je jezik človekova najdražja dota. Da je jezik časovni stroj, ki nas povezuje tako s tistimi, ki so živeli pred nami, kot tudi z nami vsemi, ki še vedno govorimo in bomo govorili slovensko. V tem jeziku slišimo svoje dede in pradede ter tudi naše otroke, ki jih še ni.

Mnogi ob besedi Facebook osteklenite, postanete zeleni in izgubite voljo do življenja in dela. Zakaj pa? Mogoče zato, ker je besedica Facebook tujka. Gre za lastno ime mednarodne družbene spletne strani. Imen pa praviloma ne prevajamo. V Italiji bom še vedno Jaka in ne Giaccomo. Ponavadi se terminologija s področja računalništva in tehnologije prevzame. Konkretno se je ime Facebook, ki je neke vrste besedna igra, sestavljena iz dveh angleških besed, prehitro uveljavil in naši jezikoljubci niso pravočasno našli ustrezne zamenjave ali slovenske sopomenke. Face je obraz, book pa knjiga. Knjiga obrazov, obrazna knjiga? Rajši ne. Tudi če bi iskali slovenske izraze, se dosledno trudili in jih uporabljali, bi zastareli še preden bi prišli v uporabo. Je pa lepo, ko nas zadnje čase vabijo na odprtja trgovin in ne na otvoritve.

Prava, skrbno izbrana beseda lahko nekomu polepša dan, na drugi strani pa se bo nekdo ob isti besedi zgrozil. Jaz se velikokrat. Predvsem ob sobotah in nedeljah, ko berem glasbena voščila. Naj najprej poudarim, vem, da smo ljudje različni, vsak ima svoj stil pisanja, branja, navsezadnje vsake oči imajo svojega malarja in vsak par ušes svojega poeta. Ampak so stvari, ki me spravijo na obrate. V redu, ponesrečena rima se zgodi, nerodno izbrana beseda tudi, nerazumno dolg spis, namesto iskrenega voščila, ... vse to pride in vse to preberemo. Za vas in vam, spoštovane in spoštovani. Sem pa opazil zanimiv pojav. V vsaki seriji voščil se skoraj vedno pojavi isto besedilo. Čudno; ime je drugo, kraj in starost tudi, ... Pa sem kmalu ugotovil, da zajec ne tiči v grmu, temveč na spletu. Kar nekaj spletnih strani je, kjer so zbrana najslajša in izpeta voščila za to in ono priložnost. Popraviš, zamenjaš ime, in čestitka je pripravljena. Pa je linija najmanjšega odpora v tem primeru res prava odločitev? Si vaši dragi, vaši bližnji zaslužijo samo to? Vsaj tri taka besedila znam že na pamet. Ko berem takšna spletna voščila, postanem žalosten in premišljam. Sprašujem se, v čem je smisel nekomu zaželeti vse dobro, vse najboljše s takšnim neiskrenim besedilom. Si ni vredno vzeti pet minut in enostavno napisati “Hvala. Radi te imamo. Vse najboljše.”? Mislim, da je v najlepšem, najbogatejšem jeziku, materinščini, vredno vsaj poskusiti.