Kako ste kaj s kulturo?
Naš pogled
Ob kulturnem prazniku najprej želim obilo takšnih trenutkov, ki bi jih lahko opisali s presežnim. Če nas dan ne razveseljuje zgolj zato, ker je dela prost, ampak v njem vidimo tudi priložnost za nekoliko drugače preživete ure, smo naredili veliko in mu že zgolj s tem dali poseben pomen.
Morda kdo cinično reče, kaj pa je teh 24 ur, posvečenih spominu velikega poeta, kot da se bo zaradi teh nekaj ur kaj bistveno spremenilo. Morda ne, morda pa se bo. V glavi posameznika se lahko spremeni veliko. Samo zaradi enega dneva. Nekje je pač treba začeti. Nekaj jih je zagotovo, ki so šele danes iz lastnega vzgiba prestopili prag muzeja in se navdušili nad zgodbami muzealij ali pa morda prav danes prvič zares začutili sporočilo poezije, ki jo je recimo nekdo na ulici tako občuteno prebiral ... Za vse pride svoj čas. V zadnjih letih je obiskanost prireditev ob kulturnem prazniku zadovoljiva, kar je že dober pokazatelj, da ljudje v tem sicer zmedenem svetu, ko se zdi, da nič ni na pravem mestu, hrepenimo po višjih vrednotah in po nekem globljem izrazu bivanja. Ne vsi in nekateri bolj, drugi manj.
Kako pa ste si vi kaj s kulturo? Blizu, daleč, ste redno v stiku z njo ali pa je po vašem kultura le za tiste "drugačne"? Kultura, umetnost, ustvarjalnost, bogastvo duha, izraz najglobljega doživljanja in zaznavanja človeškega bitja? Kultura je marsikaj, tudi tisto, kar vanjo morda ne sodi. Toda o ustvarjalni sili umetniškega je težko govoriti, ker ustvarjalnost nagovarja vsakogar nekoliko drugače. O okusih pa se ne razpravlja. Kar je všeč meni, ni nujno, da je tudi drugemu in obratno. Kako razvejano in po drugi strani na kakšnem nivoju kakovosti je področje kulturnega ustvarjanja pri nas, se, kot vsako leto ob tem času, veliko razpravlja. In "pravico" imajo govoriti o tem tisti, ki ustvarjajo, umetniki sami. Že dr. France Prešeren je dejal, naj o čevljih sodi le kopitar.
Ker pa je pri nas "modrih" in vsevednih glav, ki pred svojim pragom ne pospravijo, raje škilijo na tuje, veliko preveč, bom v spodbudo sebi in meni podobnim ob tem izrekla le nelaskavo priznanje, ki ga občutim ob takšnih kulturnih dneh še posebej močno, da vem, da bi se lahko bolj udeleževala raznovrstnih kulturnih dogodkov. Toda sem takšna, kot preveč ostalih, s preveč obveznostmi in v pomanjkanju časa, ko ne zmorem biti vedno tam, kjer bi si želela, in za nekatere stvari zapravim veliko preveč časa, za tiste, ki so v prid moji osebnostni rasti pa veliko premalo. To "pesem" predobro poznate, kaj? Zadovoljim se z nekaj koncerti na leto, še najbolj pa s kupi knjig, ki pa si jih vendarle ne pustim odvzeti. Vsaj to.
In razmišljam naprej, kako drugačno bi bilo stanje duha, če bi ljudje poskrbeli za dejavnejše kulturno življenje. Če bi si zadali, kot velja "jabolko na dan zdravnika odžene stran", nekaj podobnega tudi na področju kulturne rasti. Tisto, kar človek opazuje, bere, gleda, posluša, mu oblikuje misli in gradi osebnost. Zato še zdaleč ni vseeno, kaj beremo, koga in kaj poslušamo, katera vizualna sporočila gledamo ter podobno. Današnji kulturni praznik je lahko povod tudi za tovrstno razmišljanje, za razmislek o naši poti osebnostne rasti, kulturnega udejstvovanja ali zanimanja.
Sem delavka radijskega glasu in vem, da je včasih nekulturno govoriti preveč, zato bodi za danes z moje strani dovolj. Tudi to je umetnost, znati pravi čas končati. Kaj ste torej že naredili danes za svojo kulturno osveščenost?
