41. Dan emigranta, Čedad
41. dan emigranta
Matjaž Merljak
Svet slovenskih organizacij in Slovenska kulturno-gospodarska zveza iz Videmske pokrajine sta tudi letos na praznik svetih treh kraljev pripravila tradicionalno prireditev Dan emigranta. Potekala je v čedadski cerkvi.
Prireditev, ki se je razvila iz srečanja beneških izseljencev, je javno demonstrirala visok nivo sposobnosti slovenske narečne besede in ustvarjalnosti domačinov ter dobivala vse bolj vsebino kulturno-narodnostnih zahtev po uveljavitvi zakonsko določenih, močno prikrajšanih pravic rojakov v tej pokrajini. Tudi tokrat je prireditev potekala ob prisotnosti visokih predstavnikov iz Slovenije in italijanskih deželnih politikov, kot so podpredsednik DZ Vasja Klavora, poslanec in predsednik komisije DZ za Slovence po svetu in v zamejstvu Miro Petek, generalna konzulka v Trstu Vlasta Valenčič Pelikan, konzulka Tatjana Cipot, predsednik SSO Drago Štoka, predsednik SKGZ Rudi Pavšič, senatorka Tamara Blažina, deželni svetovalec stranke Slovenska skupnost Igor Gabrovec in seveda številne slovenske kulturne ter politične osebnosti.
Kulturni program so ustvarili izvajalci iz Rezije, Kanalske in Terske doline in zlasti iz Nadiških dolin. Z njim so demonstrirali bogato zapuščino svojih prednikov in prav tako svojo bogato današnjo ustvarjalnost.
Pod naslovom V živo iz Benečije so nastopile slovenske glasbene skupine in ves ta program so v živo prenašali na velikem platnu za odrom. Stefan Balloch, novi župan občine Čedad, je v uvodnem nagovoru poudaril dobre odnose z obmejnimi občinami in s Slovenijo sploh, posebno na kulturnem področju.
V imenu Benečanov je Miriam (Zimic) Simiz, vzgojiteljica in učiteljica dvojezične šole ter predsednica združenja Prosnid opisala uspehe in težave dvojezične šole v Špetru ter podčrtala, da kdor ne vlaga v šolo, ne vlaga v prihodnost.
Beneško gledališče se je predstavilo z novo igro Lena iz Tapoluovega. Po pripovedi Žalostni dogodek domnevnega detomora v Topolovem, Giovannija Marie Del Bassa, v priredbi Giorgia Banchiga in režiji Marjana Bevka.
Govor Bancgig
Nocojšnja proslava v spomin na mons. Paskvala Gujona in na beneške duhovnike je priložnost, da njihovo pastoralno in kulturno delovanje postavimo v okvir mučnih zgodovinskih časov, ki so se začeli ob koncu prve svetovne vojne, ko so se uveljavile nacionalistične ideologije in je fašizem prišel na oblast, pa vse do druge svetovne vojne in do osvobodilnega boja, ki so ga v samem osvobodilnem gibanju zaznamovala nasprotja o tem, kako naj bodo bodoče meje postavljene, ter končno vse do težkih povojnih let, z značilno in še poostreno sovražno naravnanostjo do slovenskih duhovnikov.
Danes, ko nas od teh časov ločuje nekaj desetletij, lahko tiste dogodke razbiramo z večjo odmaknjenostjo in bolj objektivno, kar je tudi nujno potreben pogoj za to, da lahko postanejo sestavni del zgodovine Videnske Cerkve in celotne Furlanije ter slovenskega skupnega prostora.
»Ex hominibus assumptus, pro hominibus constituitur in iis, quae sunt ad Deum« (Hebr 5, 1) — Vzet je izmed ljudi in postavljen ljudem v korist glede tega, kar se nanaša na Boga
Mogoče se bo komu zdelo, da zveni banalno ob tej priložnosti navajati ta stavek iz Pisma Hebrejcem, pa se v svoji otipljivosti vendarle izkaže kot posebno globoka misel prav v zvezi s slovenskimi duhovniki iz Benečije.
Izhajali so iz revnih kmečkih družin, navajeni so bili na težko delo na poljih in so postali duhovni vodje svojega ljudstva. Šlo je torej za duhovnike, hkrati pa za edine „intelektualce“, ki so bili varuhi kulture svojega naroda, mojstri za narodov jezik in za izražanje v njem. Bili so ljudem vodiči in zanesljive referenčne točke tako v vojnem času kot v kritičnih prehodnih obdobjih, ki so domačim krajem prinesla korenite spremembe.
Kar pa še posebej združuje generacije teh duhovnikov je njihova ljubezen do slovenskega jezika, do verskih običajev, do kulture svojih rodnih krajev. Ta silna navezanost se je porodila in se poglobila ob doživljanju preizkušenj, ob pregonih in napadih, ob potrpežljivem prenašanju obrekovanja in ob osamitvi, ki je sledila iz vsega tega.
To je bil dolgi Križev pot slovenskega jezika in duhovnikov Beneške Slovenije, skozi žalostne postaje, na katerih so se spreminjala le imena tožnikov in krvnikov, ne pa tudi njihove metode in namen njihovega delovanja. Ta je bil uperjen v cilj, da bi domačemu ljudstvu, ki je bilo prava anomalija za plitvo in enolično jezikovno osnovo, katero so hotele oblasti uveljaviti, odvzelo dušo, kulturo in jezik.
Na tem dolgem Križevem potu je bila ena izmed najbolj z bolečino prežetih postaj prepoved slovenščine v beneških cerkvah, ki jo je leta 33 odredil fašistični režim.
Prav istega usodnega leta so bili posvečeni v mašnike monsignorji Paskval Gujon, Valentin Birtič, Angel Cracina, Zaharia Succaglia, leto za tem Mario Lavrenčič in leta 36 Arturo Blasutto; v tistih letih so že polno delovali starejši Čedermaci Anton Kufolo v Lazah, Jožef Kramar v Landarju, Ivan Gujon v Ažli (bil je stric Paskvala), Peter Qualizza v Barnasu, Jožef Simiz v Marsinu, Anton Domenis v Dreki, Božo Zufferli pri Kodermacih in drugi. Mons. Ivan Trinko je bil njihov duhovni oče; k njemu so se zatekali po nasvet, kako naj se obnašajo spričo nasilnosti civilne javne uprave in nerazumevanja, ki so jim ga izkazovali nadrejeni.
To so bili naši Čedermaci, ki so sledili nauku, katerega je mons. Trinko leta 1903 dal novomašniku Božu Monkarju: »A še nekaj mi stoji pri srcu. Ne morem, da ti zopet ne priporočim, kar sem ti že stokrat priporočal, namreč naš rodni jezik, dragoceno svetinjo, katere ne smemo zametati, ker nam jo je dal Bog. …
Sveta dolžnost je skrbeti, da si ohranimo svojo narodnost in svoj jezik. Nobena pozemska oblast nima pravice poseči po tem našem zakladu, če ga sami ne zametamo. Sam Bog nam je dal nedotakljivo pravo braniti ga proti kakršnemukoli nasilju, in hraniti ga moramo kakor svojo osebnost.«
Kako naj bi torej ne prepoznali iz teh besed zadnjo slovensko pridigo Martina Čedermaca v Bevkovem romanu? »Toda prosim vas, le eno vas prosim, rotim vas, oklepajte se svojega jezika s prav tako ljubeznijo kot svoje zemlje! Ne dajte si ga vzeti, ne pretrgajte vezi z Bogom! Čuvajte ga v svojih domovih kot lučko, da ne ugasne! Pride dan, ko ga bo usoda zopet poveličala. Pride, zakaj Bog je pravičen, le v Njega lahko zaupamo.
Tisti, ki so bili ponižani, bodo povišani… Toda Božje pravice in dobrote bodo deležni le tisti, ki so si znali ohraniti, kar so prejeli iz Božjih rok. Ostali pa bodo zaznamovani kot hudodelci, vzet jim bo dušni mir in zemski blagri, preklinjali jih bodo otroci in vnukov vnuki, amen!«
