Hvaležna sem

| 28.01.2011, 17:17

Hvaležna sem, da imam tudi letos možnost povedati kaj in kako vidimo in gledamo na razgibano družbeno življenje mi tam spodaj. Moji komentarji nikoli niso strokovne razlage dogajanja, temveč se trudim, da bi bila 'glas ljudstva'. Tako pač je. Vsak naj bi govoril in delal svojemu stanu primerno. Ja, če bi se to v polnosti uresničilo ne bi bilo tem za komentiranje, vsaj negativnih ne. In prav zaradi tega sem si obljubila, da bom letos poizkušala dogodke in stanje gledati s pozitivne strani.

Iz srca želim to sebi in tudi vam. Morda me je k temu vzpodbudili tudi knjižica Duhovitost duhovnih, pa ne da bi hotela delati reklamo, le priporočam vam jo v branje, saj si je tudi avtor knjižice Menih Dorotej na samem začetku izposodil besede psalmista, ki pravi: »Ta, ki prestoluje v nebesih, se smeje.«

In mislim, da se ima ob teh naših zemeljskih zdrahah za kaj smejati. Ko sem že pri menihih ne morem mimo 'klavzure'. Vse svoje življenje sem mislila, da je klavzura v domeni menihov in cerkvenih mož. Pa glej ga zlomka. Pri nas že vrabčki čivkajo, da je Cerkev ločena od države, pa se vse leve in desne stranke zapirajo v svoje klavzure, da se v miru kregajo. Ob klavzuri stranke največjega, smo videli novinarje, ki so pred vrati čakali, da se bo pokadil bel dim, morda celo poletel bel golobček, naslednji dan pa smo v časopisih brali: »Tresla se je gora, rodila se je miš.«

Ja, če vse skupaj gledaš 'iz ljudstva' ni nič smešno. Za podjetja še vedno velja stanje, ki bi ga lahko poimenovali »slovenski gospodarski cunami«, danes je, jutri propade. In s seboj odnese vse kar diši po denarju, za sabo pa pusti razžaljene in ponižane delavce. Najbolj tragikomično ob vsem pa je, da verodostojni član vlade modruje, da je potrebno umiriti strasti in sprejeti prioritetne sklepe, ki bodo ljudem vrnili zaupanje. Sprašujem se komu so te besede namenjene? Če bi to rekli mi 'tam spodaj' prav, toda če to reče človek, ki je prisegel, da bo delal v korist države in njenih državljanov, je sprenevedanje. Osebno mislim, da bi bil najboljši recept za umiritev strasti in sprejetje prioritetnih sklepov, edino to, da bi vsem v hiši, kjer so celo kipi na pročelju nagi in bosi (mimogrede: menda ponazarjajo varno pot v prihodnost, srečo, blaginjo in mir) vsaj za tri mesece zamrznili plačo. Morda bi bila to edina streznitev in vsaj malo čutenja z ljudmi, ki se jim to dogaja po naših podjetjih. Sem sicer prepričana, da jim ne bo potrebno potrkati na vrata Karitas, ker so njihovi prihranki na varnem, upam pa, da se bodo naveličali zastonjskih prepirov in čvekanja ter ugotovili kaj so prave prioritete.

Do vsega tega čvekanja smo zelo tolerantni tudi katoličani. Ob svojem molku se zgovarjamo, da se ne da nič narediti, ker so itak vsi enaki, pokvarjeni, nesposobni in skrbijo le zase. Sedaj pa bomo obzirno tiho, ker bomo, če bomo slučajno povzdignili glas, dobili kot bumerang nazaj, da tudi sami nismo nič boljši. Seveda imam v mislih Mariborski sindrom. Osebno menim, da ni problem v tem, da je zmanjkalo denarja, končno to je v današnji gospodarski situaciji klasika, problem vidim v tem, da so ljudje, ki bi po svojem stanu morali skrbeti za duhovno rast, videli prioriteto svojega poslanstva v gospodarski in finančni rasti in so se šli, namesto skrbi za misijone doma in po svetu, misijo nemogoče.

Kakorkoli se bo vse skupaj končalo, bi nedvomno tudi v tem primeru veljale besede psalmista, ki pravi, da se tisti, ki je na nebeškem prestolu smeje. Nedvomno je vesel, saj ve, da je mesto Cerkve v cerkvi in ne v pustolovskem parku. In vsaka pustolovščina nekaj stane. Žal, tudi ta.

Pa vse dobro vam želim!