Kako naprej, ali še vedno le nazaj?

Komentarji | 24.01.2011, 15:41

Svet, Evropa in Slovenija se spopadajo z izzivi, kateri sektorji in tehnologije bodo ključni potencial za prihodnji razvoj. Evropska komisija je namreč ugotovila, da mednarodna konkurenčnost Evropske unije upada.

Povprečna produktivnost je še vedno skoraj tretjino nižja od ravni v ZDA, prehitevajo pa nas tudi azijska gospodarstva. Evropo pestijo velike razlike med državami tako glede položaja javnih financ kot tudi trgovinskih bilanc in se nahaja pred težko preizkušnjo, saj se mora odločiti, kako bo ravnala z državami, ki bodo kršile skupno dogovorjena pravila. Marca letos sprejeti dokument Evropa 2020 prinaša celovito strategijo za izhod držav članic iz gospodarske krize, zagotovitev makroekonomske stabilnosti ter za vzpostavitev ambicioznih strukturnih reform.

Pred začetkom krize smo se radi hvalili, da je Slovenija ena najhitreje rastočih novih držav članic Evropske unije, sedaj pa je povsem jasno, da je zaradi upada gospodarske aktivnosti močno prizadeta. Da bi ublažili odvisnost od zunanjega povpraševanja v prihodnosti, je pomembno okrepiti domače povpraševanje, a hkrati tudi dvigovati raven konkurenčnosti v primerjavi s konkurenti v mednarodnem okolju. V tem odločilnem obdobju, ko se bodo po krizi ustvarjala nova ravnovesja, bi morali biti pripravljeni na spremembe: prestrukturiranje v nove programe v proizvodnji in storitvah, nadgradnja znanja in bolj vitka ter fleksibilna država. Kot je zapisano v Izhodni strategiji 2010-2013, bo treba izboljšati učinkovitost vlaganj v raziskovalno in razvojno dejavnost, predvsem pa v njeno aplikativnost in kakovost dosežkov. Prednostno bodo obravnavani tehnološki razvojni projekti podjetij in informacijska družba, razvoj človeških zmogljivosti ter projekti raziskovanja in razvoja na področju ekoloških inovacij in novih zelenih tehnologij.

Pomembnejši izzivi v prihodnje čakajo tudi industrijo. Ta si mora zastaviti večnamenske prioritete, usmerjene v prihodnost, ključne tehnologije, ki omogočajo potencial za povečanje rasti in produktivnosti. Država mora po prepričanju gospodarstvenikov pomagati s spodbujanjem vlaganja dobičkov v razvoj podjetij. Tudi obeti za gradbeništvo so še precej negotovi, saj se proizvodnja giblje okrog svoje nizke ravni. V Sloveniji vrednost opravljenih del v gradbeništvu namreč upada predvsem zaradi manjše gradbene aktivnosti pri gradbenih inženirskih objektih.

Čeprav se marsikje v Evropi že kažejo znamenja oživljanja gospodarstva, pa se v Sloveniji zdi, da še vedno padamo. Zavedati pa se moramo stranskih učinkov krize, na katere opozarjajo gospodarstveniki - še dolgo po tem, ko si bodo opomogle že skoraj vse gospodarske panoge, lahko pričakujemo povečevanje brezposelnost in vse težave, ki so povezane s tem. Socialni vidik krize seveda povzroča izjemno veliko napetost v Sloveniji in od politike zahteva veliko modrosti, vendar ob bolj podrobnem pregledu lahko ugotovimo povsem drugačno podobo. Ne gre namreč več za to, da so vzroki krize deloma povsem avtohtoni in ne zgolj preneseni od zunaj, kar bi nekateri še vedno radi mislili, ampak gre zdaj za to, da se slovensko gospodarstvo in s tem celotna družba ne moreta pobrati iz krize, če se nekaj radikalno ne spremeni. Na to kažejo predvsem podatki o zaostajanju produktivnosti gospodarstva.

Gospodarstveniki so zaskrbljeni za konkurenčnost gospodarstva in slovenskega poslovnega okolja, s tem pa tudi za socialno stabilnost Slovenije. Zato so med zahteve slovenskega gospodarstva na prvo mesto postavili učinkovito pravno državo, sodoben trg dela in vzdržne javne finance. Informacije o poslovanju slovenskega gospodarstva in interpretacije teh informacij, predvsem o prenizki dodani vrednosti, premajhni razvojni prebojnosti, neprepoznavnosti in podobno, kažejo na to, da je za učinkovitost in konkurenčnost treba najprej zagotoviti osnovne pogoje. V prvi vrsti spoštovanje pravnih norm, ki zagotavljajo varnost in transparentnost poslovanja, ki pa ga najbolj ruši prav plačilna nedisciplina.

Slovenija bo torej morala v prihodnjih letih več pozornosti posvetiti izboljšanju konkurenčnosti, saj ta nazaduje že dobro desetletje. Med glavne probleme gospodarstveniki izpostavljajo nerazvit kapitalski in finančni trg ter izogibanje tujim naložbam. Nepregledna in neustrezna je davčna zakonodaja, trg dela je neučinkovit, preveč je administracije in birokracije, šolski sistem je neprilagojen, zadolženost gospodarstva je prevelika, okolje za inovacije pa je povsem nespodbudno. Vzdržne javne finance postajajo vse bolj nevzdržne in s tem vse bolj nerealističen cilj. Glede na to, se vse naštete težave še niso začele dejansko odpravljati, bodo (če sploh) prepotrebne spremembe sprejete veliko prepozno. Mogoče šele takrat, ko bomo tako globoko v krizi kot sta Grčija in Irska.