Prazniki lahko izpolnijo ali pa izpraznijo

Slovenija | 05.12.2010, 08:15 Blaž Lesnik

Prazniki so pred nami in v tokratni oddaji Za življenje, za danes in jutri smo spregovorili o tem, kako se soočiti z notranjim nemirom, stisko in drugimi čutenji, ki jih lahko vzbudijo ti posebni dnevi. Z nami je bil klinični psiholog p. dr. Christian Gostečnik.

Glavna tema oddaje je bilo vprašanje, zakaj pride do negativnih čutenj ravno ob praznikih in kako v božičnem času najti harmonijo in medsebojno povezanost v družini, odnosu... Na vprašanje, kdaj zares praznujemo, je dr. Christian Gostečnik odgovoril:
Božič je takrat, ko mati zbere okrog sebe svoje otroke in vsakega posebej vpraša, kako se je počutil to leto. Da jih sprejme in jih posluša. Če jih mati zares sliši in se ne brani, krivi in ne obtožuje, da bi tudi oni lahko postorili stvari in naredili prvi korak, potem je to res pravi božič. Enako velja za očeta.
Oče in mati sta prva poklicana, da uredita dom. Urejenost pa ne pomeni, da postavita jaslice in božično drevo. Pomembno je, da sebe uredita in razpoložita, da sta pripravljena res poslušati. Če sta pripravljena, potem bo to res pravo praznovanje. Sicer je vse skupaj folklora. Imamo rituale, napišemo voščilnice, gremo v cerkev, k polnočnici, obdarujemo, sprejmemo darila... To so okviri. A vse to postane tako izjemno prazno, če oče in mati ne zmoreta biti v pravem smislu starša.

Božič ni samo praznik družine v folklornem smislu, ampak je to najgloblji praznik, ko oče in mati dobita priložnost za najgloblji stik s svojimi otroki. Božič je dan, ko je Bog sam pil na prsih človeške matere. Bog je takrat naredil največji stik s človekom. Če zmoreta storiti enako oče in mati, potem je to božič.

Če zmore oče takrat priti do svojih otrok in jim povedati najbolj preproste stvari, ki jih čez leto ni povedal ali pa so šle mimo: da je ponosen nanje, da jih ima rad, da verjame v njih, je to božič.Če pa se začne nasprotno, da starša pričakujeta od otrok, da ju bodo razveseljevali, potem bodo otroci zapolnili praznino z negativnimi čutenji (z nemirom, pravimi razdori, z odhajanjem).

Zelo pomembna pa je priprava. Božič je samo en dan, advent pa je tisti čas, ko se oče začne notranje poglabljati v svoja in čutenja svojih otrok. Božič je samo zadnji izpit teh praznikov. Ko si z ženo začneta deliti stvari o svojih otrocih, začneta moliti zanje, takrat bo božič res praznik.

Božič je tudi praznik vseh tistih, ki nimajo bližnjih, s katerimi bi preživeli praznični čas, pa po tem neizmerno hrepenijo. Vsem tem je božič ravno namenjen. Prav vsi si zaslužimo praznovanje božiča. Bistvena je odločitev, korak, da bo ta praznik za nas res nekaj lepega, kljub še tako težki situaciji, v kateri smo. To je dan upanja, ko lahko rečem: dragi Bog, ti si se rodil tudi zame.