Koalicija razuma, protesta in duhovnosti
Komentar tedna | 17.12.2010, 14:47
V osemdesetih prejšnjega stoletja smo mnogi slovenski gimnazijci poslušali pank glasbo. Maršal Tito je umrl, v Srbiji in Bosni so že brusili nože, na Poljskem je katoliško delavstvo že nakazalo začetek konca komunizma, mi pa smo s pomočjo udarnih ritmov, preprostih treh akordov in jeznega pevca na odru hrepeneli po spremembi.
Še pomnim koncert Pankrtov v Mariboru, ko je Pero Lovšin prirajal na oder odet v rdečo zastavo, pljuval po publiki, publika pa je pljuvala njega nazaj. Zastava seveda ni imela zvezde, srpa in kladiva, da ljudska milica ne bi imela povoda za prekinitev prireditve, vendar je vsaki mladi vroči glavi bilo jasno: ne pljuvamo v Perota, pljuvamo v zastavo, pljuvamo na sistem, pljuvamo na Udbo in SFRJ, pljuvamo na maršalov kult.
Ob naši pankerski liniji je obstajala še ena mladinska linija, ki je prav tako hrepenela po spremembi. To je bila za Udbo bolj kot pank zlovešča katoliška mladina. Sam nisem bil član njenih oddelkov, imel pa sem tam dobre prijatelje, ki so mi sproti poročali, kaj se pogovarjajo na svojih seansah. Že leta 1982 se je, denimo, minoritska mladinska skupina na Ptuju pogovarjala o koncu socializma in o samostojni Sloveniji. Meni, brigadirju udarniku, se je to takrat zdelo na pol pravljično na pol bogokletno. Ampak katoliška mladež je v oblikovanju pojmov za vsaj pet let prehitevala nas - subkulturne alternativce. Mi, ki smo pristajali na rohneče kitare, spremembi spočetka še nismo znali dati imena. Šele ko je izšla mitična 57. številka Nove revije, smo jo začeli klicati z imenom demokracija. Katoliška mladež pa je imela drugačen vir svobodne misli. To je bilo tisočletno krščansko izkustvo, to je bilo razmišljanje o Bogu. Duhovna tradicija skupaj z modernim ekumenskim taizejskim duhom je iz katoliške mladine naredila prodorno in subverzivno silo. Takratni mediji, tudi tisti uporniški, te sile niso zaznali in je niso smeli zaznavati, toliko bolj pa jo je zaznavala in študirala Udba.
Nastopil je razpad Jugoslavije, prišla je demokracija. Prvi predsednik vlade v samostojni in demokratični Sloveniji je bil človek, ki se je oblikoval najprej v katoliškem mladinskem podzemlju, nato v resnih katoliških intelektualnih krogih. Zgodovinsko in simbolno je bil pravi človek na pravem mestu. Nadaljevanje zgodbe poznamo. V prvi polovici devetdesetih so komunisti šli v projekt mehke restavracije. Njihovi akademski sodelavci so v skladu s tem razglasili nevarnost klerofašizma, kar je sprožilo novo poglavje kulturnega boja proti Cerkvi. Odkrivanje povojnih grobišč je za vodilno mnenjsko kliko postalo morbidno početje, osamosvojitveni junaki pa so bili označeni kot nevarni za demokracijo. Rodila se je nova razdeljenost naroda na dva nenehno vojskujoča se pola. Ideološka razdeljenost je imela pomemben učinek, ki se danes vse bolj kaže kot glavni učinek. Ta je: sistematsko preusmerjanje pozornosti iz privatizacijskih procesov. Povedano po domače: medtem ko so se prvi prepirali, kdo ima prav in kdo se moti, kdo je partizan in kdo domobranec, so drugi lahko mirno kradli ter veselo tacali po pravni državi.
In kje je bila v tem času kritična misel iz osemdesetih? Kje je bil pank? Kje pozorni katoliški duh? Kje alternativa? To, kar je v osemdesetih pripeljalo Slovence do sinergije in do kakovostnega preskoka, se je na prelomu tisočletja grizlo med sabo. Kolikor se ni grizlo, je dremalo in se ukvarjalo z negovanjem duše ali drugih majhnih užitkov. Raziskave o katoliški mladini izpred deset let so govorile o intimistični duhovnosti, splošne raziskave o mladini pa o umiku mladih v privatno sfero. Razmišljanje o Bogu, ki je svoj čas osvobajalo um in socialnega duha, je postalo sramežljivo in vse bolj podvrženo psihologiranju. Na Nikodemovih večerih, denimo, je predavatelj, ki jo govoril o psihoterapiji, imel nabito dvorano, predavatelj, ki je razpravljal o družbenih problemih, pa na četrt polno dvorano v glavnem sivolasega poslušalstva. Družbena kritika mladih, pred katero je nekoč trepetala Udba, se je skrčila na zahtevo po svobodi žuriranja ter po poceni bonih za pizzo.
Danes, ko je recesija pokazala zobe in ko smo spoznali, da smo obkradeni, je priročno kriviti tajkune in politike. Vsakodnevno se zgražamo nad njimi. Manj pogosto je videti koga, ki bi prst obtožbe usmeril proti sebi ali vsaj priznal, da smo v tej klavrni pustolovščini po malem sodelovali vsi. Bili smo kot očarani nad napredkom podalpskega gospodarskega tigra in naše družbe - bojda temelječe na znanju. Kot da smo v računalniški igrici, v kateri imamo 9 življenj in nam je usojeno zmagati. Kazen za zaspanost in zasanjanost je huda. Čeprav po medijih tudi v teh časih nastopa predvsem stara politično ekonomska garda, ob njej pa upokojenci, tuji delavci, javni uslužbenci in zdravniki, vemo, da je kaznovan predvsem mladi rod. Ob Božiču 2010 mladi vstopajo v črn oblak brezposelnosti in brezperspektivnosti.
Ampak prav na tej točki je priložnost. Priložnost za razum, protest in duhovnost, oziroma, za koalicijo tega trojega. Potrebujemo ostro razumsko kritiko povzročiteljev sedanjega stanja ter sveže in pogumne ideje. Prav bi nam prišlo kakšno novo pankersko gibanje, ki bi streslo razvajeno in zaspano mladino ter jo, namesto k alkoholu in k razbijanju parlamentarnega pročelja, poklicalo k odgovornosti za dani trenutek. Mladi katoliški rod bi moral pogosteje poseči po družbenem nauku Cerkve. Dobra politična teologija ni v nasprotju s poglobljenim izkustvom Božje bližine. Ne samo psihoterapevti, tudi sociologi lahko zaznajo, kako Bog osvobaja.
Vendar pozor! Osemdesetih se ne da in ni potrebno kopirati. Zdaj smo bogatejši za mnogo novih spoznanj. Med drugim tudi za spoznanje, da moramo biti nadvse pazljivi, da ne bodo isti ciniki in mojstri razdora, ki so nas pripeljali v krizo, danes pisali receptov, kako iz krize. Če bomo to dovolili, se bo spet ponovila mehka restavracija in nov ciklus ideološke razdeljenosti. Za povrh je današnji glavni nasprotnik bolj neviden kot Udba in bolj trdoživ kot jugogenerali. Nasproti nam ne stoji neka hudobna partija, nasproti stoji pohlep v svoji najčistejši obliki.
