Tadej Sadar
Apokalipsa
Po naravi nisem pesimist, prej nasprotno, ampak ob hitrost in smer v katero se pelje svet, me ne navdaja z upanjem. Kolikor se spoznam na poprečnega človeka, mi je tudi jasno, da ta niti malih sprememb ni pripravljen narediti prostovoljno, velike, pa tako samo, če je prisiljen v to. Zadnje dejstvo pač vedno znova najeda moj optimizem.
Zakaj apokalipsa? V slovarju simbolov piše takole; „Razodetje ali apokalipsa je predvsem razkritje, ki zadeva skrivnostne realnosti; nato je prerokba, kajti realnost mora še priti.“
Realnost, torej. Kakšna pa je?
Nič novega ne bom povedal, če rečem, da je nekaj narobe in to z družbo v svetovnem merilu, toda kaj je narobe in kako najti pot iz tega „narobe“.
Če hočemo najti pot iz krize, moramo pogledati v ogledalo in se videti takšni kot smo v resnici, brez kozmetičnih olepšav. Javno mnenje in statistika, predstavljata najboljši približek današnje realnosti družbe. Za nagovor ob letu solidarnosti, je pater Marjan Čuden zbral kar nekaj podatkov, ki slikajo to današnjo družbo.
Nasilje v družini se je pri nas v zadnjih desetih letih povečalo za 73%. Da so starejši ljudje breme, v Sloveniji meni kar 23% ljudi. Slovenija je s 3.2 sklenitve zakonske zveze na 1000 prebivalcev, zadnja med državami članicami EU. Rezultat politbarometra kaže, da Cerkvi zaupa le 22% Slovencev.
Kaj naj s temi podatki? To so današnje realnosti, razodetje pa pravi, da prerokba govori o realnosti, ki mora še priti. Ti kazalci niso nevarni samo zaradi absolutnega povečevanja vseh vrst stisk ljudi, ampak zaradi efekta dediščine. Vsaka stiska, nasilje, se deduje in tako ali drugače nadaljuje v naslednji rod.
V poročilu združenja ameriške policije, je po statistiki kar 78% ljudi, ki so bili v otroštvu žrtve družinskega nasilja, postalo nasilnežev v svoji družini.
Če po tem sklepamo, se mladi tudi po zgledu staršev ne odločajo za poroko. In tako lahko pojasnimo trenutne rezultate in napovemo prihodnost, ki, to lahko slutite tudi sami, ne bo rožnata.
Če ne bo porok, bo v družinah manj občutka varnosti. Katera institucija nam bo dala varen objem družine?
Če ne bo ljubezni v družini, ne vem, katera institucija nam bo izpolnila to temeljno življenjsko potrebo?
Če ne bo Cerkve, ali zaupanja vanjo, ne vem katera institucija nas bo učila, da moramo biti pošteni in ljubiti sočloveka, kot samega sebe?
Če ne bomo spoštovali starejših, ne vem, kje se bomo učili spoštovanja in prek spoštovanja, ponižnosti.
Če želimo dobro sebi in zemlji, ki jo bomo zapustili zanamcem, stopimo vsi, prav vsi, korak nazaj. Komur so znižali plačo, naj pomisli, da jo še ima, kdor je ostal brez službe, naj pomisli, da je dela dovolj in da je čut za sočloveka še vedno dovolj močan, da bo dobil tudi pomoč, če jo potrebuje.
Pomislite, da vsak, kdor ima streho nad glavo in avto v garaži, spada v 1% bogatih ljudi na zemlji, 99% zemljanov ima še manj kot toliko. Imejmo radi sami sebe in bodimo zadovoljni s tem, kar imamo in ne nezadovoljni, ker nimamo več. Zaenkrat naj bo dovolj, da imamo možnost. Možnost spremeniti tok na bolje. Veselimo se majhnih korakov, malega napredka, ker bo ta nekoč rezultiral v velikega. Pravo hudo še ni prišlo, zares hudo bo, ko bo začelo zmanjkovati možnosti. Danes možnost imamo, naj bo vsaka v smer dobrega, zase in za sočloveka.
