Dan invalidov opominja na obljubo po njihovem vključevanju
Slovenija | 03.12.2010, 08:14
Mednarodni dan invalidov, ki ga obeležujemo 3. decembra, letos zaznamuje geslo "Držati obljubo: vključevanje invalidov v razvojne cilje tisočletja do leta 2015 in naprej". Na spoštovanje pravic invalidov v teh dneh opozarjajo invalidske in druge organizacije ter vladne institucije. Na ta dan so spomnili tudi Krščanskem bratstvu bolnikov in invalidov.
V Cerkvi na Slovenskem deluje cerkveno laiško gibanje Krščansko bratstvo bolnikov in invalidov Slovenije (krajše Bratstvo), ki je del mednarodnega laiškega gibanja trajno bolnih in telesno prizadetih invalidov in deluje v evangeljskem duhu.
Gibanje s svojim delovanjem želi prispevati k čim bolj dejavnemu in bogatemu življenju v trajni bolezni ali invalidnosti, zato posameznikom pomaga pri duhovni, kulturni in osebnostni rasti ter jih spodbuja k odgovornosti drug za drugega. Namen Bratstva je, da bi se bolniki in invalidi povezali med seboj ter se zavedali, da Jezus tudi njim govori: »Vstani in hodi! Dobro izkoristi talent, ki ga še imaš! V svet prinašaj upanje! Nisi tako ubog, da ne bi mogel pomagati še bolj ubogim.«
Bratstvo se razlikuje od drugih sorodnih dobrodelnih organizacij v tem, da ga vodijo bolniki in invalidi sami, sodelovanja zunanjih sodelavcev pa se poslužujejo za posebne vrste in oblike pomoči. Člane Bratstva spremljajo duhovni pomočniki, ki imajo poseben čut za uboge.
Začetki Krščanskega bratstva bolnikov in invalidov v svetovnem merilu segajo v leto 1945, ko je francoski duhovnik Henry François iz Verduna, tudi sam zelo bolan, v svojem okolju začel obiskovati bolnike in telesno prizadete. Slovenci so se s poslanstvom gibanja seznanili na romanjih bolnikov in invalidov v Lurd v južni Franciji. Njegovi začetki na naših tleh segajo v leto 1973, ko so se začela srečanja in različne dejavnosti.
Zakaj povezovanje ubogih? Zato, ker trajno prizadetemu bolniku ali invalidu upanje in pogum za življenje najbolj verodostojno in pristno ter na osnovi lastne izkušnje lahko posreduje le sotrpin. In to je človek v enakem oziroma podobnem položaju. Bratstvo je način življenja, je pomoč drugemu in odgovornost zase. Vsak član je aktivno dejaven po svojih zmožnostih, zato v Bratstvu ni priganjanja in vsak opravi toliko, kolikor zmore.
Glavne dejavnosti Bratstva so:
- povezanost v molitvi, posebej ob petkih;
- telefonski stiki, dopisovanje ter osebni stiki z obiski;
- življenje bratskih skupin;
- enodnevna in večdnevna srečanja, ki vključujejo izobraževalna in družabna srečanja, duhovni vikendi, romanja, izleti in pikniki;
- razstave ročnih del (od leta 1974);
- vzgoja voditeljev skupin in sodelavcev;
- srečanja, različne dejavnosti in počitnikovanje v domu Bratstva na Zaplani nad Vrhniko;
- pripravljanje mesečne oddaje z naslovom Vstani in hodi! na Radiu Ognjišče;
- sodelovanje v življenju župnije in Cerkve na Slovenskem;
- izdajanje revije Prijatelj;
- predstavitev življenja v Bratstvu na župnijskih in drugih srečanjih, v veroučnih in mladinskih, birmanskih in skavtskih skupinah, na misijonih in duhovnih vajah, kakor tudi v medijih.
"Splošni položaj invalidov pri nas je tak, da se morajo še vedno boriti za različne pravice. »Zdravi« včasih tudi »izkoristijo« sicer že pridobljene pravice invalidov. Ocenjujejo, da položaj invalidov in trajno bolnih tudi v Cerkvi na Slovenskem ni zadosten, saj so v njeno življenje nezadostno vključeni. V Sloveniji je še preveč cerkva in bogoslužnih prostorov, ki so za gibalno ovirane ljudi nedostopni, čeprav bi se to z malo dobre volje lahko uredilo," je zapisal Tone Planinšek, voditelj Krščanskega bratstva bolnikov in invalidov Slovenije.
Po podatkih Statističnega urada RS trenutno okoli 10 odstotkov svetovnega prebivalstva oz. okoli 650 milijonov ljudi živi z invalidnostjo. V Sloveniji je okoli 170.000 invalidov, v EU pa jih je okoli 80 milijonov oz. 16 odstotkov vsega prebivalstva.
Papežev poseben čut za invalide
Med nedavnim obiskom Velike Britanije je papež Benedikt XVI. obiskal ustanovo Deteta Jezusa, ki skrbi za invalide, še posebej za otroke z downovim sindromom. V nagovoru je spodbudil politično oblast, naj se vedno zavzame za najbolj zapostavljene in za tiste, ki le-tem po svojih močeh pomagajo. V teh trenutkih, ko se mnoge družine soočajo z enokomskimi problemi, moramo po papeževih besedah pomnožiti konkretna dejanja solidarnosti ter tako pokazati, da je ljubezen zaščitni znak nas kristjanov.
Poleg cerkva, ki so božja svetišča, je po papeževih besedah za kristjana tudi vsak človek svetišče Boga in zato mu je treba izkazovati primerno spoštovanje in ljubezen. Posebej to velja za najbolj potrebne. “Vse, kar ste storili kateremu teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili,” je rekel Jezus. In te njegove besede so mnoge kristjane spodbudile, da so svoje življenje posvetili negi bolnih in invalidnih. “Spodbujam vas, da po njihovem zgledu tudi vi še naprej pomagate najmanjšim in najbolj potrebnim, tako da jim darujete najboljši del sebe.”
Papež je nato spregovoril o velikem napredku medicine v zadnjih desetletjih, ki pa ga ne smemo nikoli zlorabiti v škodo življenja in človeškega dostojanstva. Tako bodo fizično in psihično bolni lahko vedno deležni pozornosti, ki jim bo omogočila, da se bodo čutili vredne kot ljudje.
