Lidija Čop
Nenadzorovana lizinška dejavnost lahko še dodatno oslabi finančni trg
Komentarji
Ob koncu lanskega leta je bilančna vsota lizinške dejavnosti presegala 5,6 milijarde evrov, glavnica poslov pa prek 4,4 milijarde evrov. S tem obsegom poslov lizinške hiše predstavljajo kar 13-odstotni delež celotnega posojilnega trga.
Kljub temu, da lizinška dejavnost tako predstavlja pomemben delež finančnega trga, pa na tem področju ni nikakršne sistemske regulacije in tako tudi ni znano, kakšna je trenutna kakovost portfelja, ki se je zaradi gospodarske krize prav gotovo poslabšala.
Prav sistemska regulacija lizinških hiš pa je po prepričanju Banke Slovenije nujno potrebna, saj lizinški posli v bruto investicijah v Sloveniji, ki znašajo dobrih 38 odstotkov, močno presegajo evropsko povprečje, kjer je z lizinom financiranih 28 odstotkov vseh investicij v osnovna sredstva.
Sicer pa podatki Združenja bank Slovenije o poslovanju lizinških hiš kažejo, da se obseg lizinškega zadolževanja po izbruhu gospodarske krize manjša. Spomnimo, da je lizing kot alternativna finančna oblika kreditu od leta 2005 mično naraščal, sedaj pa centralno banko skrbi predvsem dejstvo, da so pogoji za sklenitev lizinškega kreditiranja precej ohlapnejši od tistih, ki jih običajno postavljajo banke za odobritev posojil. Bojazen je še toliko bolj upravičena ob upoštevanju dejstva, da so morale banke lani zaradi negativnih vplivov finančne in gospodarske krize oblikovati za trikrat več oslabitev in rezervacij kot predlani.
Banka Slovenije sicer izvaja nadzor bank v okviru katerega ima tudi vpogled v lizinške družbe slovenskih bank. Zaskrbljujoč pa je podatek, da nad poslovanjem tujih lizinških družb ne obstaja nikakršen pregled in tako ostajajo popolna neznanka in povsem neregulirano in nenadzorovano področje. Prek Banke Slovenije je nadzorovan le nekaj več kot 25-odstotni delež lizinškega trga oziroma dejavnost lizinških podjetij NLB, NKBM, Probanke, SKB in Unicredita.
Slovenske banke, ki imajo lizinška podjetja registrirana pod svojim okriljem in so zato izpostavljene nadzoru centralne banke, so že večkrat predlagale, da se tudi lizinška dejavnost vključi v zakon o bančiništvu. Z vidika banke gre namreč za neenako regulatorno obravnavo, saj morajo konsolidirati svoje podrejene lizinške družbe kar pomeni neenako obremenitev za istovrstne storitve. Opozorila bank, pa kot kaže centralna banka noče opaziti. V preteklosti so sicer menili, da znaša med vsemi posojili bank nebančnemu sektorju delež posojil lizinškim podjetjem okoli štiri odstotke, kar pa po njihovem večje tveganosti za bančni sistem ne predstavlja. Pojasnjujejo še, da so v preteklosti opravili dva nadzora v eni od lizinških družb, a v pregledih prakse, ki bi kazala na to, da banke slabše terjatve prenašajo na lizinške hiše, v pomembnem delu niso opazili.
Zmedeno stanje lizinške dejavnosti pa ne moti tudi ministrstva za finance. So sicer zelo razumevajoči in povsem podpirajo mnenje Banke Slovenije, to pa je tudi vse. Strinjajo se namreč, da je večja regulacija lizinške dejavnosti res potrebna. Svoje nereagiranje pa na finančnem ministrstvu opravičujejo z obstojem vse večjega števila pojavnih oblik lizinga, ki se neprestano spreminjajo in prilagajajo potrebam trga, kar menda ministrstvu otežuje možnosti regulacije in nadzora. Zanimivo stališče ministrstva, medtem ko lizinška dejavnost drvi v svojo smer, ob verjetnosti, da razsežnosti posledic krize sploh še ni pokazala v vsem obsegu. Argument za neregulacjo je torej v preveliki dinamiki razvoja sektorja. Ali danes sploh še obstaja sektor, ki vsaj delno ni vpet v dinamiko takšnega ali drugačnega razvoja? Pa to ni razlog za neregulacijo in nadzor. Opravičilo tudi ne more biti v tem, da je lizinška dejavnost regulirana z zakonom o bančništvu. Lizinško financiranje namreč ne ponujajo le banke. Nekoliko se je zganilo vsaj ministrstvo za gospodarstvo, ki je s ciljem varovanja potrošnikov v osnutek zakona o potrošniških kreditih vključilo tudi opredelitev finančnega lizinga, kot potrošniškega kredita. Zanimiv je še podatek, da je dejavnost lizingov denimo regulirana celo v večini držav bivše Jugoslavije, medtem, ko morajo pri nas upoštevati le zakon o gospodarskih družbah.
Glede na to, da trenutno poslovodstva lizinških družb ne potrebujejo dovoljenja Banke Slovenije in da je lizinška dejavnost tako obširna, bi bile po mnenju številnih strokovnjakov regulacije nujno potrebne, saj v nasprotnem primeru takšno sedanje stanje lahko vpliva tudi na stabilnost celotnega finančnega sistema. A če se bodo na ministrstvu za finance izgovarjali le ne svojo nemoč nad čedalje večjim številom pojavnih oblik lizinških aktivnosti, nas verjetno res čaka še močan popotresni sunek finančne krize.
