Tanja Dominko
Samo ljudje smo ...
Naš pogled
Delam. Ja, ko sem v službi, delam. Ampak ne samo to. Delo na Radiu Ognjišče je še mnogo več. Pišem. Ustvarjam. Poslušam. Pripovedujem. Dajem oporo. Dobim nasvet. Molim. Prejmem obhajilo. Zajtrkujem. Povabim. Sprejmem povabilo. Kuham kavo. Precej pogosto. Se smejim. Še pogosteje. Ker se odlično počutim. Čeprav včasih težko diham, tako kot zdajle.
Zakaj to govorim? Ker vse pogosteje ugotavljam, da mnogi hodijo v službo s težkim srcem. S cmokom v grlu. Z obotavljajočimi koraki. Brez žara, brez upanja in dobre volje. Delajo stvari, ki jih morajo, čeprav jih ne marajo. Govorijo stvari, ki jih morajo, čeprav tako ne mislijo. Se prilagajajo, čeprav čutijo, da jim to jemlje še poslednji košček tiste svoje edinstvenosti, ki jo je ustvaril On. Morda drugače ne gre. Molk o Njem je nekaj, na kar morajo pristati, če želijo imeti zaposlitev in plačo iz meseca v mesec. Ali pa če ne želijo šikaniranja s strani sodelavcev. Saj je biti veren še vedno drugačnost, posebnost, še zlasti na delovnem mestu. Potreben je molk o nedeljskih dopoldnevih, o romanjih, o duhovnih vajah, o tem, da z otroki zvečer molijo Sveti angel, molk o marsičem, kar je pri nas samoumevno. Čeravno je pri izbiri življenjskega sopotnika njegova vera pomembna, pri izbiri službe na to ne gledamo. Vsaj večina ne, saj si tega niti ne morejo privoščiti. A zatajevanje tega dela naše osebnosti terja davek. Zagotovo.
Da smo drugačni od drugih medijev, ste vedeli že ves čas, da smo drugačni od drugih novinarjev, prav tako, a da nismo nič drugačni od vas, ste mnogi spoznali šele minulo nedeljo. Ko so pred vami vsaj nekateri radijci odprli svoje srce, delili z vami svoje strahove, poraze, brezup in končno pogum, zmago in Upanje z veliko začetnico. Ki nam ga daje On. Brez katerega je vse naše delo zaman. Bili smo iskreni in prestopili tisti prag, ki nas je doslej ločeval, ki nas je včasih tudi varoval, saj smo bili varno skriti in nismo naglas govorili o tistih manj prijetnih stvareh naše zasebnosti. A odslej bo vse drugače. Zdaj smo res vaši …
To, kar so storili moji sodelavci v nedeljo, še zdaleč ni lahek korak in verjamem, da ga mnogi med njimi ne bi ponovili. Razgaljenje je namreč tvegano dejanje. Postanemo ranljivejši. A hkrati smo se zavedli, da če ne dajemo, ne moremo niti prejeti. Ta korak ste, hvala Bogu, mnogi razumeli na pravi način. Kot izraz poguma in hkrati dokaz, da le prepustitev Božjemu načrtu obrodi sadove. Da je le iskrenost tista, ki nas lahko trdneje poveže med seboj ne glede na to, ali smo novinarji ali zgodovinarji, politiki ali kritiki, glasbeniki ali gradbeniki, kuharice ali likovne umetnice, vsi smo včasih nemočni, globoko na dnu, žalostni ob izgubi najbližjega, potrti ob prepiru s partnerjem, besni ob neuresničevanju svojih želja, trmasto vztrajamo pri svojih besedah, korakih in pogledih, pri tem pa preslišimo svoj notranji glas, ki nam govori, da je treba v naše življenje spustiti Njega. Ker smo vsi, od prvega do zadnjega, samo ljudje. Ne pozabimo tega! In hvala sodelavcem, da sem lahko to, kar sem. Da me sprejmejo tako, kot sem. Vsak dan.
