„Superge“ so ga izdale
Komentar tedna
Martinovanja so za nami. Kdo bi kaj oporekal ljudskemu praznovanju ob tem priljubljenem svetniku, ki mošt spremeni v vino? Kako ne bi bili kot kristjani veseli, da v družbi, kjer je v javnosti nenormalno veliko odpora proti krščanstvu, slavimo svetnika.
Kaj ga niste videli v škofovski opravi na tolikih martinovanjih? Vem, bil je nekoliko nerodno oblečen, pa še precej »zarobljeno« se je obnašal. Da, saj je bilo tisto z blagoslovom le šala. Igra. Malo norčevanja.
Zanimivo, da se v Sloveniji v javnosti z blagoslova lahko norčuješ. To je moderno in zaželeno. Številni mediji bodo tvoje norčevanje ovekovečili. Toda gorje, da bi nekdo v javnosti res blagoslavljal. Spomnimo se zapletov ob blagoslovu vojaške ladje. No, saj bi tudi jaz raje videl, da bi blagoslavljali kaj drugega kot pregrešno drago vojaško ladjo. A se v javnosti pojavljajo enaki ugovori proti blagoslovu, če bi kje blagoslavljali javno šolo ali druge objekte. Zakaj se ne oglašajo kritiki blagoslovov tudi takrat, ko nekdo za šalo blagoslavlja vino ali ga celo v javnosti krščuje, kakor smo slišali. Pustimo ob strani dejstvo, da krstiti vino, pomeni vanj zlivati vodo in torej slabšati pristno kapljico. Pomislimo raje na dejstvo, kaj bi se zgodilo, če bi kdo želel v javnosti krščevati. »Nasilno pokristjanjevanje zganja,« bi se glasili ugovori. In upravičeno. Krst mora biti sad svobodne odločitve in resne priprave. Toliki kritiki »javnih špricanj z vodo« - »ljubkovalno – strpni« izraz je skoval eden nekdanjih eldeesovskih ministrov – se ne oglašajo, ko gre za norčevanje iz blagoslovov. Torej se v Sloveniji lahko norčuješ iz blagoslovov, blagoslavljati pa ne smeš. Ali ne zveni to že znano in že videno: Lahko se norčuješ iz judov, v javnosti pa se ne smejo pojavljati. Kam je privedla taka logika, pa vsi vemo.
Pa kaj bi se čudili kristjanofobičnosti navadnih državljanov, ko pa imajo novinarji, publicisti in vsi, ki se pojavljajo v javnosti lep zgled tega kar v najvišjem predstavniku države, predsedniku republike. Samo spomnimo. Apostolski nuncij je med pridigo v Kočevskem Rogu obsodil povojne izvensodne poboje v Sloveniji. Ni bil ne prvi ne najglasnejši in niti ne najradikalnejši kritik tega zločina. Predsednik republike je z vsemi topovi napadel njegov nastop! Predstavniku Svetega sedeža je očital vmešavanje v notranje zadeve naše države. Zdelo se mi je zanimivo, da nima nobenega problema z obsodbo izvensodnih povojnih pobojev niti veteranska organizacija »borcev NOB-a«, kakor se imenujejo, ima pa z njihovo obsodbo težave predsednik republike… Če si dovolimo primerjavo. Bi v Nemčiji kdo protestiral, če bi predstavnik Svetega sedeža obsodil poboje v koncentracijskih taboriščih?
Zakaj pogrevam stare stvari? Zato, ker je veleposlaništvo Kraljevine Nizozemske financiralo kampanjo za nov družinski zakonik, po katerem bi imeli istospolni pari pravico do posvojitve otrok. Seveda s tem veleposlaništvo tuje države grobo posega v notranjo politiko Slovenije. Se je ob tem oglasil predsednik republike? Ne. »Varuh suverenosti« se je oglasil ob tistem nedolžnem nuncijevem nastopu, ob resnem vmešavanju v notranje zadeve Slovenije, ki si ga je privoščilo nizozemsko veleposlaništvo, pa nič! Pa spet pomislimo, da bi npr. neka tuja država financirala na Nizozemskem kampanjo proti njihovemu družinskemu zakoniku. Bi videli ostre odzive!
Začuden sem tudi, da ni noben poslanec v parlamentu čutil potrebe, da bi postavil vprašanja o dejanju nizozemskega veleposlaništva. Poleg tega je predsednikov molk toliko bolj zaskrbljujoč, ker gre v prvem primeru za čisto ideološki odziv. Kot učenec starih zločinskih revolucionarjev (bil je tajnik znane in ostre komunistične revolucionarke, pripadnice trde struje), je branil »pridobitve« revolucije. V primeru molka ob vmešavanju nizozemskega veleposlaništva pa ni šlo za obrambo revolucionarnih pridobitev. Vsaka politika, ki ne podpira družine, dolgoročno vodi v propad naroda. To vsi vemo, ne upamo pa si tega na glas povedati. Revolucionarjem pa ni šlo za narod, ampak za izvedbo revolucije! In to pravilo je predsednik republike lepo potrdil s svojimi odzivi, oz. neodzivi. Pokazal je tisto, kar se je v času tajnikovanja pri revolucionarki naučil – braniti revolucijo in zanemarjati usodo naroda.
Moral sem služiti v nekdanji jugoslovanski armadi. Tja smo prišli pripadniki različnih narodov, ki so takrat živeli v skupni državi. Tudi oblečeni smo prišli tja zelo različno. Sam, kolikor se spominjam, v supergah in ponošenih kavbojkah. Naj mi pripadniki naroda, ki ga bom sedaj imenoval, ne zamerijo, če bom navedel enega svojih kolegov, ko je rekel: »Albanca spoznaš, ker ima 'gvant', a obute superge. Ne more skriti svojega porekla.« Naj zagovorim te fante, za katere je bil najbrž odhod k vojakom velik dogodek, ki so ga proslavili tudi s primerno slovesno obleko. Toda uglajeni predsednik republike je pod lepim »gvantom« pokazal revolucionarne superge. Ne more pač skriti svojega porekla.
