Zahvale nad vezmi negodovanja

| 09.11.2010, 13:30

Pred dnevi sem srečala mlado gospo poznih tridesetih, ki je strokovnjakinja na področju osebnostne rasti. Tema me zanima in sem jo začela podrobneje spraševati, kako v delavnicah, ki jih vodi, prepriča ljudi, da v svojem življenju iz utečeni smeri, na kateri je vidnih toliko rezultatov njihovega trdega dela, zmorejo nenadoma kreniti v povsem novo smer, čeprav jih le-ta znova sooči z neznanim in jim tudi ne daje nikakršne garancije, da je končno tista prava.

Tista pot življenja, ki bo prinesla uspeh in vsesplošno zadoščenje ter zadovoljstvo. Pot torej, ki jo vsi, kot sveti gral, neutrudno iščemo. Pa se mi iskreno nasmehne in na kratko pripomni, da receptov ni. Njeno delo je, mi razlaga naprej, pozorno poslušati in ljudi spodbuditi, da pogledajo globlje vase in v svoje čutenje. Večinoma ljudje vemo, kaj ni dobro, kaj bi lahko izboljšali. Težave nastopijo, ko zmanjka poguma in moči za nov korak, za spremembo smeri. Morda nimamo dovolj poguma tudi za to, ker se po tihem zavemo, da nova pot, čeprav bo prinesla koristi nam in ljudem iz naše okolice, ne bo najlažja. Tisti, ki si želijo duhovne rasti, se med drugim naučijo gledati tudi z drugačne perspektive, mi še razloži.

Nisem povsem dobro razumela, kaj konkretno mi je želela povedati. Ob včerajšnji nedelji pa so se mi konkretni primeri kar izrisovali. Gre za spoznanje, ki me obenem žalosti zaradi zamujenih in zapravljenih priložnosti, po drugi strani pa me opominja, naj končno že naredim nekaj zase in se naučim prepoznavati bistveno od obrobnega. Kako slepi in razvajeni smo. Hočemo, da se vse odvija po naših željah, radi bi sprogramirali sosede, sodelavce, včasih tudi bližnje kot računalnike, da bi lažje shajali z njimi in se ne bi bilo treba ukvarjati z njihovimi morebitnimi slabimi dnevi, ko nam grenijo trenutke in okrnijo veselje ter, seveda, kar je sploh najhuje za našo vase zaverovanost, popačijo popolna pričakovanja, kako bi lahko bilo, pa ni. Ob takšnih majhnih razočaranjih seveda nismo hvaležni za te ljudi, najraje bi jih zaobšli in se jim prikazali, ko bi jih minilo.

Za nami je zahvalna nedelja, pomenljiv dan, ki nas, tako željne materialnega in nenasitne udobja in dobrin, spominja na pravi izvor vsega dobrega, ki smo ga deležni. Življenje, ki ga živimo v 21. stoletju, nam na tem koncu Evrope toliko daje in omogoča. Vendar nam ni dovolj, radi bi še in še več. Se sploh kdaj vprašamo, kdaj pa bo dovolj, kdaj pa bomo končno zadovoljni? O, še kako hitro pomislimo na to, ko v novicah gledamo trpke usode ubogih ljudi, pahnjenih v naravne ali drugačne nesreče, ko ne morejo nič. Lahko le nemočno opazujejo, kako so ob vse ali vsaj ob večino, kar so si uspeli ustvariti.

Pa se vprašajmo, kaj bi dali, če sploh kaj, od tega, kar imamo? Čemu bi se odrekli? Verjetno bi si vzeli dolgo časa za premislek. In na koncu na spisku našli morda samo nekaj tistih reči, ki so tako ali tako po našem mnenju že odslužile svojemu namenu. Drugače začnemo gledati na dobrine, če pomislimo, koliko ljudi je bilo vpletenih v verigo proizvodnje našega avtomobila, kdo so ljudje, ki so se zvrstili, da lahko na primer za nedeljsko kosilo jemo riž z vzhoda, ribe z Aljaske, oblečemo modni šal, delo otroških rok revnega predela Indije? Kdo od nas se vsakodnevno vpraša, kakšne so zgodbe za množico izdelkov na policah trgovin, ki jih kupujemo? In brez katerih si težko predstavljamo sodobno življenje in roko na srce se od mnogih tudi ne bi želeli ločiti.

Zahvalna nedelja je priložnost, da stvari ne jemljemo tako samoumevno. Bodimo hvaležni za vse te ljudi, s katerimi smo v odvisnem razmerju svetovne globalizacije.

Zahvalna nedelja nas po drugi strani spodbuja tudi k tehtnemu premisleku o tem, kdo smo in kakšen vtis puščamo med ljudmi. Znamo biti in smo hvaležni za dobre ljudi, ki nas spodbujajo, nam pomagajo, nas imajo radi in nam s tem dajejo mesto v svetu. Če vseh teh dobrih ljudi ne bi bilo, se nam ne bi dobro godilo. Pa ne mislim samo na najbližje. Koliko je takšnih, s katerimi smo skupaj na križišču tega življenja le za hip. Vendar me osrečujejo in mi pomagajo verjeti vase in v tisto, kar delam, tudi mnogi tisti, ki jih v življenju srečamo le nekajkrat, morda celo samo enkrat. Toda med srečanjem začutimo spoštovanje, zanimanje, pozornost, kar pa je gorivo za našo osebnost, za zaupanje vase in obenem pomembno tudi za krepitev vere v ljudi. Sama sem hvaležna za nič koliko takšnih srečevanj in bogatih poznanstev. Z nekom morda preživim le uro ali dve, a če je to človek, ki mi veliko da in so njegova sporočila koristna, polna modrih misli in meni v koristen poduk, čutim, kako srečna in izpolnjena sem po takšnem doživetju. Pri svojem delu sem neizmerno hvaležna prav za tovrstna bogata in izredno lepa, dragocena srečevanja z mnogimi ljudmi, ki jih izven dela v mediju nikdar ne bi imela priložnosti srečati, kaj šele podrobneje spoznati in se preko njihovih izkušenj učiti tudi sama. To me je ob minuli zahvalni nedelji ves čas prežemalo in polnilo misli. Spomin na številne ljudi, ki so mi kot učitelji, dragoceni vodniki v sicer moji nepopolni in z mnogimi vrzeli okrnjeni šoli življenja.

November je med drugim tudi mesec boja proti zasvojenostim in veselja do bivanja gotovo manjka tistemu, ki pozabi na zahvalo in bolj kot s hvaležnostjo za prejeto v jutrišnji dan strmi z mislijo, česa še nima in kako bi tisto, kar ima, spremenil. To razmišljanje je nastalo na zahvalno nedeljo zvečer, ko sem se znova ujela v lastno, žal zelo trdno, spleteno mrežo negodovanja. Pa kaj mi vendar je ...