Kako materini vlogi vrniti dušo

| 30.10.2010, 20:27

Pred nekaj dnevi me je nagovorila mlada mamica, naj spregovorim v komentarju tedna o pomenu materinstva. Vsa lepota materinstva in tudi protislovja v družbenem odnosu do mater se je razgrnilo pred njo in menemene. In vprašala sem se:

Kako materini vlogi vrniti dušo?

Zakaj tako ostra misel? Ko spremljam različna poročila o protislovju v družinskem zakoniku, ko nam gostujoči učitelj v reviji ONA očita, da kot narod ne maramo otrok; ko poroča varuhinja človekovih pravic o ranljivih skupinah, mi prihaja na misel kako materini vlogi vrniti dušo.

In res težave, ki jih imajo zaposlene matere, zahteve delodajalcev in zahteve družbe opredeljujejo materinstvo, kot da je to »samo nekaj za zraven«. Pri tem se sprašujem ali nas zanima bistvo človeka.

Celo o tem razmišljam ali bi potrebovali kodeks družinske etike, da bi zagledali pomen družine, pomen materinstva, da bi imeli radi otroke.

Kako družba vrednoti mater in materinstvo ?

V današnjem času ji mati služi predvsem kot delavka, proizvajalka, materinska vloga v družini pa je povsem odrinjena. Prisotna je le toliko, kot si jo vsaka mati sama pridobi, kar pa zmore le, če ima ob sebi trdnega (v vrednotah) moža/partnerja.

Tudi v vzgoji deklic je v imenu enakopravnosti izginila in se izničila materina biološka funkcija. Tako se dekleta vzgajajo in izobražujejo samo za poklic, za kariero, za družbeno uveljavljanje. V ospredju je urejena obleka, pričeska in roke z barvno zaznamovanimi in lepo oblikovanimi nohti, torej zunanji videz.

Tudi otrok ni vrednota, otrok postaja predvsem zadovoljitev potrebe po posedovanju, torej »imeti«.

Kljub vsem spremembam, ki jih prinaša čas, ostaja temeljno poslanstvo matere isto: odgovornost, do kraja vredna zaupanja; skrbnica doma ne le v telesnih, temveč tudi duševnih in duhovnih potrebah. Njen vpliv sega prek tega družinskega kroga do družbe nasploh.

Živimo v nenavadnem času, ko lahko zaznavamo vedno večji odmik od človekovih bioloških funkcij, ko se žene branijo materinstva, bodisi v tem, da se branijo rojevanja, bodisi v tem, da se branijo skrbeti za dom, ko odklanjajo vzgojo otrok, ko vse, kar storijo, v žolčnih besedah očitajo drugim in zahtevajo posebno hvaležnost, ko smisel življenja iščejo povsod, le v domu in družini ne in tudi v materinstvu ne, ko materializem in porabništvo v družbi postaja vrednota. Kot da bi ne zaznale veličine materinega klica, kakor nam ga pesnik Ksaver Meško nazorno predstavi v pesmi Mati govori otroku:

»Iz zemlje droben vir žubori,
iz matere zemlje zajema življenje.
Narašča v reko. In koder hiti,
na materi zemlji oživlja zelenje.
Tako si ti dete, se v meni spočelo,
iz mene življenje in rast si zajelo.
A jaz iz tebe zajemam veselje,
spolnjene v tebi vse moje so želje.
Brez virov in rek bila zemlja bi vela,
kako brez tebe jaz bi živela.«

Materin vpliv

Pri oblikovanju osebnosti je materin vpliv, ki deluje kot »jaz« (»osebnost«) na otrokov »jaz« (»osebnost«) osnovan na njunem sožitju. Spock, pa tudi Bowlby pravita, da je materina ljubezen vsaj tako pomembna za otrokovo duhovno rast kakor vitamini in proteini za njegovo telesno rast.

Pri vzgoji je odločilna celotna materina osebnost, vse njeno ravnanje; od hranjenja do pripravljanja počitka, od navodil do svaril pred tveganjem in nevarnostmi, od njenega dobrega razpoloženja do njenih mračnih dni, od njenega smeha do njene ostre besede. Mati ohranja, neguje in vzgaja otroka. Lahko pa ga s svojim vzgojnim ravnanjem tudi »pogubi«.

V naravni vlogi matere je vedno tudi prevzemanje zaščite otroka. Srečamo pa se z likom matere, ko brez osebnega čuta odgovornosti »spravi otroka na svet«, nego in vzgojo pa prepušča ustanovi, tujim osebam, cesti…

Že Sveto pismo nas uči, da je za otrokov razvoj bolj usodno »če se mati spridi«, ker je za otroka bolj nenadomestljiva kot druge osebe v družini.

Potrebujemo dobre matere

Vsega tega družbenega dogajanja tudi otroci, zlasti v zgodnjem otroštvu pa tudi kasneje ne morejo sprejeti. Iz njihove naravne potrebe izhaja lik »duhovno« dobre matere, ki zna dajati, ki je nosilka dobrote, ki zna sprejeti tudi žrtev, ki zna otroka varno voditi v življenje, ki otroku nikoli ne zapre vrat doma, ki otroku daje zgled, kot ga opisuje France Balantič v pesmi materi: »Vidim te pred križem v kotu stati,/ grčave dlani poklanjaš Bogu/ kakor meni nekdaj kruha krajec.«

V spominu slehernega odraslega se zrcali lik matere v najrazličnejših podobah. In značilnost dobre matere je, da se otroci vračajo k njej, ko odrastejo, da jo spoštujejo, da jo »opevajo«, kot nam je Ivan Cankar v črtici Skodelica kave prikazal lik matere:

»Začutil sem tihe korake na stopnicah. Prišla je mati; stopala je počasi in varno, v roki je nosila skodelico kave. Zdaj se spominjam, da nikoli ni bila tako lepa kakor v tistem trenutku. Skozi vrata je sijal poševen pramen opoldanskega sonca, naravnost materi v oči;večje so bile in čistejše, vsa nebeška luč je odsevala iz njih, vsa nebeška blagost in ljubezen. Ustnice so se smehljale, kakor otroku, ki prinaša vesel dar.«

Seveda pa za otroka ni pomembna samo mati. Pomemben je tudi oče. O tem pa morda v naslednjem komentarju tedna.

In vse dobro želim!

_____________________________________________________________________________________

dr. Angelca Žerovnik je članica Komisije pravičnost in mir pri Slovenski škofovski konferenci.