Bog in hudič sta se borila in Bog je zmagal
Komentarji | 20.10.2010, 09:58 Marta Jerebič
Tokratni sredin pogled v svet namenjamo medijsko manj vidnim vidikom reševanja čilskih rudarjev. O tem smo se pogovarjali s s. Ljudmilo Rus, ki že več kot 50 let deluje v tej latinsko ameriški državi, povzemamo pa tudi intervju s kaplanom v čilski predsedniški palači. „V rudniku jih ni bilo samo 33, bilo jih je 34, saj je bil z njimi tudi Jezus,“ je njihove besede povzel kaplan Alfredo Cooper, ki se je z rudarji pogovarjal po njihovi rešitvi.
Bog je letos kar dvakrat močno preizkusil Čile. Najprej v začetku leta s potresom, nato z rudniško nesrečo, ki se je končala srečno.
V sredinem pogledu bi vam lahko govorila o tem, kako se bodo morali rudarji sedaj soočati z medijsko slavo ali kako jim je več kot 20 podjetij ponudilo 1000 služb v primeru, da jim ne bi uspelo postati medijske zvezde. Ali o tem, da so že podpisane avtorske pravice za ekskluzivno knjigo o tej drami. Napisal jo bo svobodni novinar Jonathan Franklin, ki med drugim piše za britanski The Guardian in je zgodbo spremljal od prvega dneva, ko so bili rudarji ujeti v rudniku - pa verjetno vse to že veste.
Lahko bi vam govorila o tem, kako je bila januarja letos na čelo čilske vlade prvič izvoljena desna vlada; kako se je milijarderski predsednik Sebastian Pinera predstavljal kot ljudski človek in kako mu je ta nesreča dala priložnost, da se je kot tak tudi izkazal; nadalje, da je rešitev rudarjev označil za čudež in da je njegova priljubljenost presegla 70 odstotkov, pa verjetno tudi to že veste.
Najverjetneje veste tudi to, da je priljubljenost čilskega rudarskega ministra Laurenca Golborna več kot 85 odstotna in da so ga nekateri komentatorji označili za najbolj priljubljenega človeka v Čilu. Ali to, da naj bi rudnik San Jose spremenili v tematski turistični park, kjer naj bi turistom ponujali avanturo s spustom v rudnik v kapsuli, s katero so rešili 33 rudarjev.
Ne, raje vam bom povedala nekaj, česar morda še ne veste, saj o tem drugi mediji niso tako na široko poročali – na primer o tem, da je žena enega od rudarjev v rudnik poslala čilsko zastavo, ki jo je podpisalo vseh 33 rudarjev. To zastavo je nato na nedavnem kongresu katoliškega tiska v Vatikanu papežu predal nek čilski novinar. Kot je v svojem tedenskem uvodniku na vatikanski televiziji CTV dejal njen direktor, p. Federico Lombardi, je Benedikt XVI. zastavo postavil v svojo sobo ter se ob njej vsak dan v molitvi spominjal rudarjev, ujetih pod zemljo, dokler jih niso rešili.
Usmiljenka, s. Ljudmila Rus, ki že več kot 50 let deluje v Čilu, je za naš radio povedala:
„Vsi rudarji pravijo, da so čutili Boga in imeli veliko zaupanje vanj. Prvi, ki je prišel ven, se je najprej zahvalil Bogu, šele nato je pozdravil svoje sorodnike in predsednika. Videle smo, da so ljudje zelo verni, globoki. Veliko si pomagajo med seboj. S tega vidika se lahko veliko naučimo od njih.“
Mnogi bodo rekli, kaj je sploh imel Bog pri vsem tem? Ali ne bi morali vse zasluge za rešitev rudarjev pripisati znanosti?
Sami smo sedeli v naslanjačih, morda kaj grizljali in pili – in ganjeno gledali, kako so rudarje - enega za drugim s posebno kapsulo potegnili na površje. Kot že omenjeno, pa je bilo prvo dejanje številnih rudarjev, ki so po 70-ih dneh znova prišli na dnevno svetlobo, to, da so se zahvalili Bogu. Mnogi so pokleknili v molitvi ali se pokrižali. Eden od rudarjev je to povzel z besedami, ki so razumljive vsem: „Bil sem z Bogom in hudičem. Borila sta se in Bog je zmagal.“
Tu je torej odgovor, na vprašanje, kaj ima Bog pri tem. Očitno vse. O tem je v intervjuju za BBC spregovoril kaplan v čilski predsedniški palači Alfredo Cooper. Voditelj Peter Allen mu je zastavil precej nenavadno vprašanje, namreč: če resnično veruje, da je pri reševanju posredoval Bog, potem verjetno tudi veruje, da so rudarji ostali v rudniku po božjem posredovanju. Cooper takole odgovarja:
„V tem svetu je to natančno tisto, kar se dogaja. Človek je podvržen nesrečam in vsem vrstam problemov, pogosto zaradi hotene nemarnosti, kot se je zgodilo v tem rudniku. V določenih okoliščinah se ne skrbi dovolj za ljudi in takrat nam prihaja na misel primerjava z Jonom v kitovem trebuhu. Veste, ljudje težijo za tem, da kličejo k Bogu in potem se je zgodilo, da je Bog tudi odgovoril.“
Peter Allen: "Torej vi verjamete, da je Bog uslišal njihove prošnje. Bog je uslišal vaše prošnje in je uslišal njihove. Ali mislite, da jih je zares rešil božji poseg?"
Rev Cooper: "Seveda so nam pred očmi roke vseh velikih strokovnjakov po svetu, dobra volja mnogih ljudi na mednarodni ravni in odlično medijsko pokrivanje. Zdi se, da vse to skupaj pripomore k dobremu, da je Bog, medtem ko smo molili, tudi znanstvenike vodil na čudovite načine. Bil sem z uslužbenci NASE in na moje presenečenje so tudi oni rekli: 'To je čudež. Ni druge besede, ki bi opisala, kar se je tukaj zgodilo."
Cooper je povedal, da je veliko rudarjev katoličanov, vendar le po pripadnosti. Mnogi so v rudnik odšli brez vere, vrnili pa so se z vero v Boga. Ni jih bilo samo 33, bilo jih je 34, saj je bil z njimi tudi Jezus. Ves čas so imeli občutek njegovega vodenja in prisotnosti, je njihove besede povzel kaplan v čilski predsedniški palači, ki se je z rudarji pogovarjal po njihovi rešitvi.
Takih zgodb drugi slovenski mediji verjetno niso povzemali. Kot tudi ne o tem, kako je imel eden od rudarjev ob rešitvi na sebi majico, na kateri je bil na rokavu napis Jezus – po istoimenskem filmu, spredaj čilska zastava z napisom Hvala, Gospod; na zadnji strani pa vrstici iz psalma 95: „V njegovi roki so brezna zemlje, vrhovi gora so njegovi,“ s pripisom Njemu čast in slava.
Seveda ob vsem tem ne moremo mimo številnih drugih rudarjev po svetu, katerih usoda je bila ali bo drugačna od usode čilskih kolegov. Grenak priokus ostaja tudi ob dejstvu, da številna druga človeška bitja, tudi še nerojena, umirajo pozabljena in brez spoštovanja. Vendar pa Bog vsake toliko naredi čudež, da se zavemo njegove prisotnosti in da nam vedno znova in znova pokaže na neskončno vrednost vsakega življenja.
