Tone Gorjup
Pred naslednjim neurjem
Slovenija
Vas, v kateri sem preživljal mladost leži sredi pobočja; na vrhu hriba in tik pod njim je razsejano še eno naselje. Ljudje smo se med seboj poznali, se srečevali in živeli vsak svoje življenje. Bili pa so trenutki, ko smo stopili skupaj.
Tako je bilo po vsakem neurju, ko je bilo potrebno popraviti od močnega dežja razrito cesto, odstraniti naplavljen pesek in vejevje, očistiti odtočne kanale in včasih sprostiti ali zamenjati cevi, ki so vodi omogočale pot iz kanala na eni strani cestišča na drugo stran. Takrat ni nihče spraševal, kje mora poprijeti za delo. Cesto je bilo potrebno popraviti tako, da je bila prevozna za tistega iz prve hiše in tistega iz zadnje na vrhu hriba. To je bila naša cesta, zato smo jo imeli vsi na skrbi. Zanjo nismo skrbeli le po vsakem neurju, saj so starejši vedeli, da je potrebno marsikaj narediti že takrat, ko se bliža huda ura. Sem in tja je bil zamašen kak kanal ali kaj podobnega. Tudi med samim nalivom so budno spremljali dogajanje na cesti. Če je bilo potrebno, so že imeli v roki lopato, motiko ali kaj podobnega in pomagali, da je voda našla najkrajšo prosto pot v dolino in povzročila čim manj škode. Tudi obrežje reke, ki je tekla v dolini so ob primernem času uredili, da je imela voda čimbolj prosto pot po strugi navzdol. Pri tem delu ni bilo „naših in vaših“, saj je bilo samo po sebi razumljivo, da bo vsak storil kar more.
Morda danes težje najdemo takšne zaselke, kjer razmišljajo tako, kot so včasih. Marsikje za ceste skrbijo podjetja, njihovi delavci pa živijo daleč stran in niti približno ne poznajo krajev, za katere naj bi bili odgovorni. Njihovega dela ne narekuje huda ura ... In vendar tudi v takem primeru lahko opazimo, kdaj za cesto res skrbijo, kdaj pa je to le nadležna služba, ki se ji ne moreš izogniti in v kateri te nazadnje počaka vsako delo. V vsakem primeru pa je potrebno, da delavci znajo prisluhniti ljudem, ki stoletja živijo v teh krajih in poznajo najmanjše poti v bližini svojih domov, hudournike, ki privro v dolino samo ob velikih nalivih in podobno ...
Lahko bi se ustavili pri nedavnih poplavah, iskali vzroke zanje, ugotavljali, na kaj vse smo pozabili, da smo to in to predolgo zanemarjali. Da novih naselij ni gradila modrost, ki upošteva naravne danosti, ampak le denar in tisti na pravem bregu reke.
Tudi država, v kateri živimo, je podobna krajem iz moje mladosti. Eni so zgoraj, drugi sredi pobočja in nekateri v dolini. Kriza, v kateri smo se znašli, je lahko neke vrste neurje, ki nas je že prizadelo in, kot kaže, se še ne bo poleglo. Vendar je zdaj čas, da se pripravimo na nove nalive. Ko naj bi skupaj prijeli za lopate, so se v gornji vasi začeli prepirati o tem, kako je s peskom, ki je potreben za posipanje in utrditev cestišča. Zaplet sta povzročila najbližja soseda, ki se ne moreta domeniti, kaj s kupom peska, ki pripravljen čaka ob cesti na stičišču njunih parcel. Ker je bilo peska precej, sta želela posuti še vsak po svojem dvorišču, saj pesek navsezadnje leži na njuni zemlji. Zaradi hudo razrite ceste pa tega verjetno ne bo dovolj. Zato bi bilo prav, da se tokrat odpovesta par samokolnicam. S tem se strinjata tudi soseda, vendar nista prepričana, da bo dogovor držal. Eden ali drugi bi lahko sredi noči vzel svoj del in poskrbel, da se ne bo opazilo ... Zato trmasto vztrajata vsak pri svojem, si očitata, se obtožujeta, pri tem pa pozabljata na druge vaščane, še bolj pa na spodnjo vas in tiste v dolini...
Tako nekako doživljamo sedanjo vlado in del javnega sektorja, ki se ne znata več pošteno pogovoriti in najti rešitve, ki bo ugodna za vse, ki živijo ob cesti. Ker sta oba tik pod vrhom hriba, ju bližajoča nevihta ne skrbi preveč. Na tiste, ki so spodaj in jih bo neurje najbolj prizadelo, pa sta pozabila. Zaman bi ju prepričevali, da delata škodo drug drugemu in vsem ostalim. Dokler imata vsak svoj prav, jima ni pomoči.
Še druga neurja poznamo. V prejšnjem stoletju nas je prizadelo neurje, za katerega se vsi strinjamo, da se ne sme ponoviti. Krvava reka fašizma, nacizma in komunizma je prestopila bregove in v deroči tok pogoltnila milijone ljudi. Na srečo je zdaj neurje za nami, vendar je treba še vedno skrbeti za pritoke, čistiti njihove struge, odstranjevati naplavine in podobno. V številnih deželah sveta so prebivalci levega in desnega brega stopili skupaj in naredili vse, da bi reka ostala v strugi ter služila enim in drugim. Pri nas pa so nekateri še vedno prepričani, da so za povodenj krivi samo tisti z desnega porečja in desnih bregov, in nočejo opaziti nanosov peska, ki je prihrumel z leve in zajezil strugo. Njihov pogled seže daleč tja čez, pozabljajo pa, kje stojijo...
Pred nami so lokalne volitve. Čas, ko bomo v naših vaseh določili različne službe, ki so potrebne, da bodo naše poti ostale prevozne in bodo v primeru neurja čim hitreje popravljene... Ne izberite tistih, ki se v lepem vremenu hvalijo, skrbijo, da kupček peska na njihovem dvorišču raste, med nalivom pa lopato potisnejo drugim v roke.
