Vsak delavec ima pravico do poštenega plačila

Slovenija | 24.09.2010, 19:53

Ta teden so se zaradi poplav in plazov znašli mnogi Slovenci v hudem strahu za svoje premoženje, veliko pa jih je bilo zaradi tega tudi hudo prizadetih. Marsikomu v Vipavski dolini, v Ljubljani, Posavju, na Notranjskem, v Zasavju, na Gorenjskem in še marsikje drugje je voda odvzela tisto, za kar se je trudil dejansko celo življenje.

V mnogih naših sodržavljanih in njihovih družinah se širi nemir zaradi strahu pred brezposelnostjo, saj se zavedajo negotovosti svoje zaposlitve. Številni pa dejansko nimajo več zaposlitve, temveč že po več mesecev čakajo vsaj na vsaj delno plačilo za svoje delo. Nemoč ob spremljanju divjanja narave in brezobzirnost določenih posameznikov nas spomni, kako majhni, ranljivi in nebogljeni smo.

Vsakega od nas se je dotaknila zavest, da postaja naše življenje vse bolj negotovo in nepredvidljivo. Tega se zavemo šele, ko poplavne vode prekrijejo ceste, dele naselij in polja; ko mi ali naši bližnji izgubimo zaposlitev; ali pa ko zbolimo. In to kljub temu, da se vzroki za nastanek takšnih nesreč ponavadi kopičijo skozi dolga leta in jih ves ta čas lahkomiselno zanemarjamo.

V teh težkih trenutkih marsikateri »poplavljenec« in večina drugih »nesrečnežev« spoznava, kaj pomeni pomoč soseda, ki ga mogoče pred tem na stopnišču niti ni poznal in pozdravil; koliko nesebične pomoči so sposobni ljudje, ki te sploh ne poznajo; kako ti nič ne pomeni nov in velik avtomobil, če ti ga zalije voda in niti ne veš, ali ga boš še kdaj lahko uporabil; kako lepo je imeti sorodnike, ki ti v stiski pomagajo, in da je trajno samo tisto kar nosiš v srcu in dobrega storiš svojemu bližnjemu.

Po drugi strani pa so zadnje poplave odkrile tudi vse napake pri posegih v naravo in slabosti naše človeške narave, ki jih je s socializmom obarvan brezobzirni potrošniški kapitalizem zgolj še poglobil. Zaradi svoje zaverovanosti v našo vsemogočnost, smo pozabili, da imajo naravni in tudi družbeni procesi svoje zakonitosti, ki jih kljub vsemu znanju ne moremo spreminjati tako, kot se nam zahoče. Da je v bistvu potrebno prisluhniti naravi in živeti z njo, če hočemo, da bo podobnih primerov, kot so bil zadnji, čim manj. Pošteno se moramo zavedati, da so se dogajale naravne in družbene nesreče spremljale vso človeško zgodovino – takšne preizkušnje so utrdile zdrave skupnosti in jih nato popeljale na pota razcveta, bolne skupnosti pa so zaradi takšnih nesreč stagnirale ali celo propadle. Jasno pa se v zadnjem času kažejo tudi posledice družbene erozije, zaradi česar je vse več primerov, ko tudi v takšnih težkih trenutkih iz ljudi vse pogosteje bruha jeza, sovraštvo, zloba, egoizem in napuh, ne pa ponižnost, hvaležnost in solidarnost. Ob hudih nesrečah v preteklosti tega ni bilo mogoče zaslediti, kar tudi kaže, da se je v zadnjem času nekaj spremenilo v naši kolektivni zavesti.

Vsekakor v tem tednu v Sloveniji ni bilo pretiranega optimizma ali veselja. Še bistveno bolj zaskrbljujoče pa je, da bo takšno stanje brez resnično korenitih sprememb v naši mentaliteti in družbi trajalo oziroma se slabšalo še kar nekaj naslednjih let.

Ko sem se danes usedel k razmišljanju o vrednotenju dogodkov tega tedna, so se mi oči ustavile na koledarju, kjer sem ugotovil, da danes goduje mož, ki mu Slovenci veliko dolgujemo in smo mu lahko zelo hvaležni.

Blaženi Anton Martin Slomšek. Mož, ki se je v svojem življenju srečeval s podobnimi, ali še bistveno hujšimi razmerami, kot se Slovenci srečujemo danes. Tako, kot pred 150 leti tudi danes delo, solidarnost, spoštovanje do svojega bližnjega, … niso bili več obče uveljavljena vrednota. Vrednota je bil samo denar oziroma moč. Sicer pa je bil tudi Slomškov čas konec neke dobe in tudi današnji čas je konec neke dobe. V obeh primerih je šlo za jalove življenjske in vedenjske vzorce, ki so prav klicali po spremembah, hkrati pa se nihče ni bil pripravljen soočiti z izivi, ki jih je prinašalo življenje.

V naši družbi ima uspeh, moč in ugled tisti, ki je skrajno brutalen in brezobziren. Na žalost je takšen vedenjski vzorec prisoten na vseh nivojih družbe in prav nikjer se takšnega vedenja ne zatira. Bistveno je, da se zavedamo, da nima samo slovenska elita patoloških vedenjskih vzorcev, temveč da se nič bolje ne vedejo tudi ljudje v naši neposredni okolici. Mi pa kljub temu molčimo oziroma se delamo neumne. Bistvo vsakega zdravega človeka in vsake zdrave skupnosti je v tem, da neprenehoma odstranjuje patološke elemente iz svojega življenja. Če tega ne počne, že po naravi stvari zelo hitro našo gladino prekrijejo smeti, posledično pa se nato usmradi tudi voda v kateri plavamo. Bolj ko so časi turbulentni, hitreje in več nesnage priplava na površje. Te nesnage pa se je sedaj nabralo že toliko, da smo začeli čutiti, da se voda v kateri plavamo vse bolj usmraja.

Zato moramo vsaj katoličani doumeti, da so minili časi lažne politične ali osebne korektnosti, ko smo bili zgolj zaradi ljubega miru tiho in smo sprejemali vse kar se je okoli nas dogajalo, četudi je bilo še tako nenormalno. Prihaja čas, ko bomo prisiljeni reči bobu bob, in jasno zahtevati odgovornost vseh tistih, ki uničujejo ali ogrožajo našo družbo oziroma naša življenja. Ponavljam, pri tem ne gre samo ali predvsem za politiko, temveč tudi in predvsem za naše vsakdanje življenjske situacije, ko naša življenja grenijo takšni in drugačni brutalni primitivci oziroma izkoriščevalci. Ko se je posameznik sposoben na zdrav način zoperstaviti zlu, bomo lahko tudi kot družba naredili potrebne spremembe. Seveda pa bodo morali k temu svoj delež prispevati tudi mediji in sodstvo, ki so eden glavnih krivcev, da smo se znašli v tej zatohli mlakuži.

Slog, da je lahko močnejši ali primitivnejši vedno nekaznovano dosegel svoje, se nam sedaj začenja zelo maščevati. Navedeno se je lahko dogajalo tudi zaradi tipično slovenskega oportunizma in egoizma, ko se nočemo zoperstaviti krivicam okoli nas, samo da imamo mir in navidezno varnost. Pri tem pa pozabljamo, da se v primeru takšnega pristopa krivice okoli nas tako zelo razbohotijo, da je samo vprašanje časa, kdaj se bomo mi znašli na tnalu brezobzirnežev. Tedaj pa je običajno prepozno.

Ravno zato je tako zelo pomembno, da se pošteno, jasno in odločno zoperstavimo majhnim in velikim krivicam, ki se dogajajo okoli nas. Nekaj zelo gnilega je v deželi tej, če tisti, ki imajo pristojnost in dolžnost, da zaščitijo delavce in sankcionirajo delodajalce, ki svojim delavcem kršijo njihove osnovne pravice, ničesar učinkovitega ne ukrenejo. Še bolj zaskrbljujoče pa je, da ljudje sprejemamo takšne brutalneže kot povsem nedolžne sovaščan oziroma someščane. Če delodajalec ne plača delavcu njegovega dela je to enako, kot če bi mu iz žepa ukradel denar. Enako velja za neplačilo obveznosti. Ali pa za inšpektorja, katerega modus vivendi je življenje po liniji najmanjšega odpora. Ali pa za novinarja, ki po naročilu že leta poje slavospeve takšnim in drugačnim nesposobnim narcisoidnim direktorjem in ostali degenerirani družbeni kvazi eliti. Ali pa glede pijanega voznika, pijanega moža, nezvestega moža ali žene, ali pa fauliranega študenta, ki vsi uničujejo oziroma ogrožajo svoja življenja oziroma življenja svojih bližnjih.

Ravnanja vseh navedenih so enako zavržna, kot ravnanja navadnih kriminalcev. Vsak od njih je v določenem pogledu kriminalec in to smo mu dolžni dati tudi jasno na znanje, saj se bodo v nasprotnem primeru prej opisana patološka vedenja s časom zgolj še množila in množila. Moramo si biti na jasnem - krščanska ljubezen mora obstajati nasproti vsakemu človeku, vendar to niti pod razno ne pomeni, da moramo prenašati najrazličnejša patološka ravnanja oziroma stanja, ker so le-ta za ljubezen enaka kot rakave celice za naše zdravje. Zlo in krivice je potrebno odločno in neprestano zatirati, pa naj se to sliši še tako politično nekorektno.

Solidarnost je zelo pomembna, vendar si moramo biti na jasnem, da če ne bomo poskrbeli za pravičnost v naši okolici in tudi družbi kot celoti, ne bo naših življenj in duš rešilo tudi teh nekaj eurov, ki jih dajemo Karitasu. Če bi Slovenci obsojali delodajalce, ki ne plačujejo plač in prispevkov svojim delavcem enako kot dilerje z drogami, potem si ne bi rabili v tolikšni meri lajšati svoje vesti z najrazličnejšimi humanitarnimi prispevki, ki v bistvu stisko le začasno omilijo in zagotavljajo občutek neke včasih tudi lažne družbene solidarnosti, vzrokov za stiske pa se niti malo ne dotaknejo.

Vsak delavec ima najprej pravico do poštenega plačila za opravljeno delo, šele v izjemnih primerih pride na vrsto socialna država oziroma solidarnostna pomoč. Zato je pravičnost vedno pred solidarnostjo, in zato tudi solidarnost ne more biti nadomestilo za pravičnost.

Bolj, ko namreč razmišljam, bolj ugotavljam, da ni pravilna drža slovenskih katoličanov, da je potrebno vse krivice prenesti brez upiranja in vse potrpeti, češ, da se to od nas pričakuje in da se to od pravega katoličana edino spodobi. Katoličani se moramo zavedati, da smo enakovredni člani slovenske družbe in da imamo tudi dolžnost, da jasno in glasno opozorimo na krivice in nepravilnosti, ki se dogajajo nam, našim bližnjim ali kateremukoli drugemu. Edino tako lahko spreminjamo svojo okolico in slovensko družbo.

Ravno zaradi zgoraj navedenega je Anton Martin Slomšek začel zdraviti tedanjo družbo na vseh nivojih, ne pa da se bi zadovoljil zgolj z neko abstraktno kritiko neke abstraktne oblasti. Živimo v resnično prelomnih časih, ko se v svetu in v tudi v naših življenjih dogajajo oziroma pripravljajo zelo velike spremembe in premiki.

V zadnjih dneh je bilo veliko govora tudi o pokojninski reformi. Na žalost se vlada tudi tega vprašanja zelo nerodno loteva, kar ima za posledico tudi to, da se zaradi strahu v teh mesecih upokojuje bistveno več ljudi, kot bi se jih sicer. Zavedam se, da reforma pokojninskega sistema ni ne prijetno, niti hvaležno, opravilo za nobeno vlado, niti za aktualno slovensko vlado. Hkrati pa to ne sme biti razlog, da se mečka in mečka in mečka, na koncu pa bo sprejeta takšna reforma, ki jo bo potrebno čez tri leta še bolj korenito reformirati. Tudi sedanja vlada ima vso pravico povedati, da tako kot je sedaj več ne gre, in da bo izvedla spremembe, pa naj bodo všečne ali ne. Zato je pomembno, da tudi mi kot zavarovanci, objektivno in pošteno obravnavamo obstoječi pokojninski sistem in njegove spremembe. Pokojninski sistem je zadnjih 60. let prepogosto služil kot sredstvo kupovanja politične podpore in zadnjih 20. let tudi kot sredstvo za kupovanje socialnega miru, zato je tudi razumljivo, da vlada glede navedenih vprašanj zelo težko začne razumen in konstruktiven dialog, ki bi privedel do potrebnih rešitev.

Sedanjim upokojencem moramo tudi jasno povedati, da ni pravično, da od delovno aktivnih Slovencev pričakujejo, da morajo biti solidarni z upokojensko populacijo, hkrati pa se ne zgodi prav nič, da se bi pokazala tudi takšna »solidarnost« med samimi upokojenci in sicer tako, da bi se zmanjšali prihodki upokojencev z najvišjimi pokojninami, in na ta račun ohranili ali celo zvišali prihodki najbolj siromašnih upokojencev. Sporno in nepošteno je, ko upokojenec s 1.500,00 ali več EUR neto mesečne pokojnine zahteva prisilno solidarnost od delavca, ki mesečno zasluži 600,00 EUR in mora s tem plačevati najemnino, vzdrževati dva otroka, itd. Ta isti upokojenec pa ni pripravljen niti pomisliti, da bi se odrekel delu svoje pokojnine, zato da bi upokojenec s 300 EUR dobil nekaj eurov mesečno več. To ni nobena resnična solidarnost, temveč zgolj sistematično prisilno prerazporejanje prihodkov od tistih z manjšo družbeno močjo (t.j. zelo obremenjenih delavcev in siromašnih upokojencev) k tistim, ki so se priviligirano upokojili. Če kdo misli drugače, naj gre pred prej omenjenega delavca in mu pove, da mora solidarnostno prispevati tudi za nadpovprečno bogate upokojence, ki so se upokojili okoli svojega 50 leta starosti, hkrati pa nihče temu delavcu ne jamči, da bo ob svoji upokojitvi prejemal pokojnino, s katero bo lahko vsaj skromno preživljal. Še najbolj absurdno pa je, da tudi zelo številni revni upokojenci ne povzdignejo svojega glasu in zahtevajo, da država zniža razlike med samimi upokojenci. In to kljub temu, da so najvišje pokojnine tudi do 800% višje od najnižjih npr. kmečkih ali invalidskih pokojnin.

Zavedati se moramo, da pokojninski in zdravstveni sistem zaradi svoje narave in obsega dejansko predstavljata temelj slovenske socialne države. Zaradi tega sta po eni strani relativno odporna, hkrati pa tudi zelo rigidna, saj ju je mogoče (pa še to zelo težko) zgolj zelo počasi spreminjati. Veliki problemi pa bodo nastopili, ko bosta navedena sistema postala nestabilna in posledično ranljiva, saj če se bosta začela sesedati sistem pokojninskega in/ali zdravstvenega varstva, bo to predstavljalo resnično grožnjo naši socialni državi. Po drugi plati pa imamo večino prebivalstva, ki se čuti, oziroma je objektivno gledano, s strani obstoječega družbenega sistema zelo grdo izigrana. Zato tudi ni mogoče doseči družbenega konsenza o potrebnih spremembah, saj bi to pomenilo, da bi bili zopet prikrajšani tisti, ki so že tako ali tako prikrajšani, kar ima za posledico, da v slovenski družbi zadnjih 15. let ne izvajamo potrebnih in tudi koristnih družbenih reform.

Zato se mora v Sloveniji vzpostaviti paradigma, da bodo oziroma bomo morali tisti, ki imajo boljši položaj v družbi, prevzeti temu sorazmerno večjo odgovornost. Dosedanji sistem, ko so vsi morali nositi enako breme, je privedel do večina prebivalstva, ki so poraženci tranzicije, ni pripravljena sprejemati dodatnih bremen in posledično od njih ni nobena vlada ne more pričakovati konstruktivnega pristopa k reformam. Šele, ko bo država poskrbela za ustrezno obremenitev najbolj priviligiranih v slovenski družbi, se bo lahko začela resnična družbena debata o potrebnih spremembah. Zaradi navedenega so razprave o kakršnih koli spremembah pogosto zelo burne, saj se soočajo diametralno nasprotni interesi in nihče (tudi najbolj prizadeti) niso več pripravljeni sprejemati novih bremen, zaradi česar se tudi vse reforme zelo jalovo končajo.

Vsi bomo morali enkrat doumeti, da je vsak dolg potrebno enkrat tako ali drugače poplačati. Če navedenega ne bomo storili prostovoljno in postopoma, bomo v določeni točki prisiljeni na resnično velike ali celo drastične spremembe, kjer pa bodo zopet prizadeti najšibkejši prebivalci, saj ukrepi v takšnih situacijah predstavljajo linerano zmanjšanje pravic čisto vsem – tudi najbolj šibkim. V tem primeru bomo vsi veliki poraženci. Ravno tako je pomembno, da pridemo do spoznanja, da ne obstaja čarobna poteza za rešitev velikih strukturnih družbenih problemom. Konkretno bi ob aktualni pokojninski reformi morali poleg višje upokojitvene starosti razmišljati tudi o zagotavljanju konstantne dolgoročno vzdržne gospodarske rasti; o bistveno zgodnejšem zaposlovanju mladih; o doslednem pobiranju prispevkov in davkov; o večji solidarnosti tudi med samimi upokojenci s tem, da bi se bistveno znižala raven najvišjih pokojnin; o ustvarjanju takšnih delovnih pogojev, da bi ljudje zmogli dlje časa normalno delati, ne pa da množično izgorevajo na delu; o iskanju dodatnih davčnih virov na področju obdavčitve premoženja in če ne bo šlo drugače tudi potrošnje; … Ker gre pri vsem navedenem za zelo neprijetne odločitve, se mora najprej oblikovati določena kritična družbena masa, ki bo zagovarjala vzpostavitev srednje- in dolgoročno vzdržnega sistema, ki ne bo funkcioniral na račun najšibkejših.

V družbi, kjer si je v dveh desetletjih izredno ozek sloj ljudi prilastil večino skupnega premoženja, pa bo najprej potrebno narediti temeljito revizijo te »redistribucije«, saj širokega dolgoročnega družbenega konsenza ne bo mogoče ustvariti izključno na ramenih socialno najbolj šibkih in ogroženih. Zaradi tega v Sloveniji ne bo mogoče začeti izvajati resničnih reform vse dokler se ne bo razčistilo, kako je država omogočala določenim posameznikom neznansko veliko prilaščanje skupnega oziroma državnega premoženja, ter na kakšen način bodo morali ti posamezniki nositi količini prigrabljenega premoženja sorazmerno veliko (davčno ali drugo) breme. Brez konsenza o tem vprašanju, ne bo mogoče doseči niti konsenza o tem, da bodo morale tudi ostale skupine prebivalstva prevzeti svoj delež odgovornosti za bodoče reforme. Ne glede na politično opcijo bi morali v Sloveniji doseči določen minimalni družbeni konsenz glede zagotovitve sprememb, ki bodo zagotovile vzdržnost pokojninskega in zdravstvenega sistema, sicer bo obstoječa socialna država prej ali slej zašla v velike težave. Navedeno pa bo mogoče doseči samo v primeru, če bo vsak od nas v ožjem ali širšem krogu izražal svoje mnenje, kaj je prav in kaj ne, kaj je normalno in kaj patološko. Le tako bo začela naraščati kritična masa, ki je potrebna, da se začne zdravljenje naše družbe.