Skrivnost uspeha

Komentarji | 22.09.2010, 12:54 Marta Jerebič

'Prišel, videl, zmagal.' Ne, ne Julij Cezar — Benedikt XVI. In ne, tega o njem nisem rekel jaz — to je rekel nekdanji canterburyjski anglikanski nadškof, papežev obisk v Veliki Britaniji komentira vodja angleškega programa na Radiu Vatikan Sean Patrick Lovett.

Tudi jaz si ne bi mogel zamisliti boljšega načina, kako bi opisal enega z veliko zaskrbljenostjo pričakovanega obiska kdajkoli. Torej, to je uradno: državniški obisk Benedikta XVI. v Združeno kraljestvo na splošno presojajo kot 'uspeh' (vatikanski tiskovni predstavnik je uporabil besedo 'čudovito').

Preden rečete, 'Saj sem vam rekel', se spomnite, da obisk sploh ne bi bila novica dneva. To je postal zaradi dejstva, ker je bilo še pred obiskom, znatno število visokih poznavalcev (v Londonu in Rimu) prepričano, da bo katastrofa.

Njihova plahost je v veliki meri izhajala iz zlonamernih časopisnih zgodb in zelo hrupnih protestov več protikatoliških posameznikov in skupin. Kar je naredilo te glasove drugačne kakor podobne proteste v preteklosti, je bilo to, da so bili tako glasni in vsiljivi, da je bil vtis, kakor da odsevajo poglede 'tihe večine' ljudi, ki živijo v Združenem kraljestvu. Sklep: papež ni dobrodošel, nihče se zanj ne bo zanimal, v najslabšem primeru ga bodo žalili, v najboljšem prezrli.

Zdaj vemo, da to, kar se je zgodilo, ni tisto. Kdaj je še tisto, kar naj bi šlo tako strašno narobe, šlo tako strašansko prav? Sociologi, psihologi in nevrologi bodo nedvomno podali svojo razlago, jaz osebno pa mislim, da je uspeh tega potovanja posledica odličnega zlitja vsebine in oblike. Naj pojasnim. Po eni strani je bil to resnično zgodovinski dogodek: bil je pomp, obredje, sijajen prizor in barvitost — in vsi imajo radi dobro predstavo. Po drugi strani pa je bil učinek presenečenja sam Benedikt XVI. V nasprotju z vnaprejšnjim mnenjem je bil topel, blag in pristen. Tukaj je bil nekdo, ki ni delal ali govoril vsega, kar ponavadi delajo in govorijo politiki in zvezdniki. Nikjer ni uporabil velike palice, da bi kaznoval in obsojal, niti ni godrnjal ali grajal. Vse, kar i e povedal, je nagovorilo duha skupnih vrednot in dobro staro zdravo pamet — in to je nekaj, kar Britanci razumejo in cenijo. Ne le 6 milijonov katoličanov v deželi, ampak njenih 60 milijonov državljanov vseh ver in tistih brez vere.

Vodja angleškega programa na Radiu Vatikan Sean Patrick Lovett v enem od komentarjev še pravi:

„Če bi morali v štirih dneh imeti več kot ducat nagovorov tisočim ljudem (in milijonom prek TV in interneta) - o čem bi govorili?

Težava, veste, je v tem, da vsi hočejo, da jim nekaj poveš. Vsakdo čaka sporočilo — besedo tolažbe, potrditev ali navdih, usmeritev ali razsvetljenje, nežna čustva ali politični vpogled. Želijo, da jim govoriš o življenju in ljubezni, napakah in veri, trpljenju in odrešenju. Želijo, da jim govoriš o dobroti in Bogu; da ti je žal za grehe, ki jih ti nisi zagrešil, in izraziš občutek sramu za stvari, za katere si že povedal, da se jih sramuješ.

In ko to storiš, ko zaradi govorjenja ostaneš brez sape, ko usta postanejo suha, ker jim poveš vse, kar so od vas želeli slišati — se bodo še vedno našli ljudje, ki bodo trdili, da je bilo to, kar ste povedali, §e vedno premalo oziroma prepozno.

Ni lahko. Treba je imeti pogum. In prepričanje. Ne pričakuje se samo, da točno veš, o čem govoriš in si pri tem popolnoma prepričljiv, ampak se pričakuje, da tudi živiš, tako kot govoriš — da udejanjaš to, kar pridigaš. In potem, ko je vse povedano in narejeno, kako veš, daje kdo zares slišal, se zmenil oziroma si vzel k srcu množico besed in sporočil? Ne veš! Ampak kljub temu z vsem tem delom nadaljuješ.

To je le ena od stvari, ki me očara pri poročanju o papežu — dejstvo, da se tega loti vedno enako. S pogumom in prepričanjem se spušča v potencialno sovražne in neusmiljene vode. S potrpežljivostjo in milino se sooča s polemiko in nasprotji. S trdnostjo in odprtostjo nam govori o stvareh, za katere ni nujno, da jih želimo slišati, zagotovo pa jih potrebujemo slišati.

Ni lahko. Treba je imeti pogum in prepričanje. In papež ima veliko obojega.“