Azija, celina kršenja verske svobode
Svet | 08.09.2010, 14:45 Marta Jerebič
V Južni Koreji je minuli teden potekal kongres azijskih katoliških laikov. Delegati so veliko pozornosti namenili verski svobodi v Aziji. V današnjem sredinem pogledu v svet povzemamo prispevek, ki ga je na kongresu predstavil direktor katoliške agencije Asianews, p. Bernardo Cervellera.
Azija, celina kršenja verske svobode
Azija je postala protagonist v globalni ekonomiji in mednarodni politiki, še vedno pa predstavlja preveč neravnovesij in kršenja verske svobode.
Organizacija Pomoč Cerkvi v stiski vsako leto objavi poročilo o verski svobodi. Na seznamu 13-ih držav, v katerih je verska svoboda hudo kršena, jih je kar 10 azijskih: Savdska Arabija, Jemen, Iran, Turkmenistan, Pakistan, Kitajska, Butan, Mjanmar, Laos in Severna Koreja. To pa še ni vse. 15 azijskih držav je med tistimi, v katerih je verska svoboda omejena.
Te omejitve imajo zelo različno obliko: vse od Saudske Arabije, ki se izreka za popolnoma islamsko državo in ob tem še naprej prepoveduje vsakršno javno izražanje vere (nositi Sveto pismo, križ, rožni venec, obesek Buda, moliti na javnem kraju, imeti kraj za srečanja), do Butana, kamor je prepovedan vstop nebudističnim misijonarjem, kjer je omejena ali ni dovoljena gradnja nebudističnih svetišč, kjer morajo vsi državljani v javnih uradih, samostanih, šolah in na uradnih slovesnostih nositi oblačila etnične skupine Ngalop, ki je večinsko budistična.
V Severni Koreji je prepovedano prakticiranje katerekoli vere. Tu še vedno ni sledu niti o enem samem duhovniku ali menihu, po vsej verjetnosti so bili pobiti v preteklih desetletjih. Po pričevanjih, ki so jih zbrali maloštevilni kristjani, ki svojo vero udejanjajo skrivoma, je bilo po razdelitvi Korejskega polotoka na severu pobitih 300 tisoč kristjanov.
In potem je tukaj Indija, po pogromih proti kristjanom v Orissi, ter Kitajska s sistematičnim zatiranjem Cerkva, tibetanskih budistov in muslimanskih Ujgurov, z duhovniki in pastorji v zaporu.
Celo v turističnem paradiža na Maldivih ustava pridrži vse politične, sodne in upravne službe za muslimane, kjer vlada izvaja šarijo in prepoveduje kakršnokoli javno razkazovanje drugih verstev.
Danes od več kot 52 azijskih dežel najmanj 32 na nek način omejuje vero: islamske države (od Bližnjega vzhoda do Pakistana, Indonezije, Malezije) delajo težave tistim, ki se hočejo spreobrniti h kateri drugi veri kakor v islam ter ustvarjajo probleme in nasilje manjšinskim muslimanskim skupinam. Pogledati moramo samo Pakistan, dom posamičnega nasilja sunitov proti šiitom in manjšini Ahmadijev.
Tudi v Indiji in na Šrilanki se vlada vedno bolj zavzema za zakon proti spreobračanju (anti-conversion). V Indiji je tak zakon sprejelo 5 zveznih držav.
Komunistične države (Kitajska, Laos, Vietnam, Severna Koreja) dušijo ali celo preganjajo katoliško Cerkev, protestantske domače cerkve, budizem, vsa verstva.
Nasilje proti šolam in razvoju
Nasilje proti verski svobodi je v prvi vrsti napad na ljudi. Je pa tudi napad proti družbi ter družbenemu in gospodarskemu napredku dežele. Če kdo zatira ali duši versko svobodo, dejansko hoče obdržati svoje ljudstvo v nerazvitosti.
Slogan pogroma v letih 2008–2009 proti kristjanom v Orissi v Indiji je bil: Pobiti kristjane, uničiti njihove ustanove. Pri zatiranju verske svobode ni dovolj zatirati ljudi, treba je skušati uničiti ustanove: zlasti bolnišnice, centre in šole.
Rušenje šol je prvina preganjanja, ki je skoraj trend na Kitajskem, v Hongkongu, Indoneziji (celo univerze, na Molukih), Nepalu, Indiji, Pakistanu. V tem primeru nočejo le zadušiti vere skupnosti (ki bi morda prek vzgoje prenašala vero na mladi rod), ampak hočejo uničiti možen družbeni vpliv verstva, zlasti krščanstva.
Šola pomeni konec nepismenosti, pomeni naučiti se poklica, si pridobiti diplomo, izobrazbo, poklic, družbeno preobrazbo. Zato šol ne rušijo le zato, da bi zatrli vero, ampak tudi zato, da oropajo, prestrašijo ljudi, da zadušijo družbene perspektive.
Hindujci, ki se borijo proti protestantskim in katoliškim šolam, hočejo ohraniti parije – torej tiste, ki ne pripadajo nobenemu družbenemu sloju - v suženjstvu podobnem stanju pod svojim gospostvom. Muslimani (v soudeležbi z vojsko), ki so npr. zažgali univerzo v Ambonu v Indoneziji, nočejo, da bi tam dobili delo kristjani ali da bi Moluki postali plen zunanjih vplivov.
Na Kitajskem je vlada potrdila zasebne šole, potem pa naložila veto: nobenih šol na osnovi vere. Katoliškim šolam v Hongkongu vsi priznavajo največjo kakovost, sodobno in daljnosežno izobrazbo, toda Peking dela vse, da bi jih zaprl ali dosegel nadzor nad njimi.
Pred nekaj meseci je časopis sporočil vest o avtobusu 50 mladih kristjanov z univerze v Mosulu, ki so bili tarča napada v severnem Iraku. Islamske skupine skrajnežev si že 5 let borijo za spreobrnitev študentov. Po univerzah pogosto krožijo letaki, ki obljubljajo, da bodo 'ubili vsako Iračanko, ki ne nosi pokrivala' ter grozijo, da bodo ubili vsakega, ki nosi 'zahodnjaška' oblačila.
V Iraku preganjanje kristjanov sovpada z odstranjevanjem iraških intelektualcev. Sunitsko in šiitsko nasilje dejansko cilja na intelektualce in univerzitetne profesorje, fizike, inženirje, novinarje, tako imenovane zmerne muslimane, ki začenjajo dialog z drugimi kulturami in bodo po vsej verjetnosti 'oskrunili' čistost islamskega fundamentalizma. Iz tega zornega kota ubijanje, ugrabljanje intelektualcev in znanstvenikov v Iraku siromaši ljudstvo in njegove ljudi obsoja na nerazvitost bolj kakor vojna in nevarnost.
V islamskih državah vlade podpirajo fundamentalistične islamske šole in s tem polagajo temelje za islamske teroriste jutrišnjega dne. Tako je na primer v Maleziji, Indoneziji in Pakistanu.
P. Cervellera meni, da oblast, ki duši versko svobodo, polaga temelje za uničenje družbe. V muslimanskih deželah, ker bo tam rasel fundamentalizem. V ateističnih deželah, ker pomanjkanje verske svobode ustvarja vedno bolj napet družbeni konflikt. Brez človekovega dostojanstva, za katero jamči verska razsežnost, in brez družbene solidarnosti tehnični napredek ustvarja krivice, delitev in konflikte. Omenimo le dogajanje na Kitajskem. Po podatkih kitajskega ministrstva za varnost je bilo lani več kot 100 tisoč 'množičnih incidentov', z drugimi besedami spopadov med policijo, vojsko in prebivalstvom s smrtnimi žrtvami na obeh straneh.
Gospodarski razvoj in verska svoboda
Lahko bi dokazovali, da so Kitajska, Indija, Maldivi in Vietnam, čeprav dušijo versko svobodo, zdaj visoko razvijajoče se države. V resnici pa je nasilje proti verstvom znamenje globokega neravnovesja, ki vlada v njihovi družbi, kar ruši človeško kakovost tega razvoja.
Analizirajmo na primer ceno, ki jo za ta razvoj plačuje Kitajska: smrt v rudnikih, brezposelnost, upokojenci brez pomoči, družine brez zdravstvenega varstva in šol, priseljenci, ki delajo kakor sužnji, obupani mladi, ki delajo samomore, smrtna kazen, korupcija.
Poleg tega so tu ogromni ekološki in kmetijski problemi, ki jih ustvarja ta divji in 'ne verski' razvoj, ki ne spoštuje ne Boga ne narave ne človeka. Po uradnih podatkih je na Kitajskem onesnaženih 90 odstotkov rek in jezer. Več kot 320 milijonov kmetov nima vira pitne vode in 190 milijonov ljudi pije zastrupljeno vodo, ki jo uporabljajo tudi za namakanje polja. Med njimi je veliko število rakavih bolnikov. Po besedah vladnih izvedencev problemi onesnaževanja deželo stanejo med 8 in 13 odstotki bruto domačega proizvoda. Tudi pismenost, Maov ponos, postaja luksuz; najmanj 80 odstotkov otrok kmetov pusti šolo, da se zaposlijo v mestu kot obupani migranti. Hiter in neurejen gospodarski razvoj sproža vihar protestov. Po podatkih komunistične partije je socialna nepravičnost, ki je posledica neuravnovešenega razvoja, največja nevarnost za stabilnost Kitajske.
Pomenljiv je tudi primer Vietnama. Tukaj je versko preganjanje povezano s poskusom odpraviti ali vsaj potisniti na rob manjšinske skupine t. i. Montagnardov, gorskih plemen, ki jim ne odrekajo le izražanja vere, ampak tudi minimalne službe v pomoč njihovemu razvoju: šole, zdravstveno varstvo, ceste, zemljo, domove. Tako hitro, kot se v Vietnamu razvija industrija in gospodarstvo, partija tudi razlašča hiše, cerkve, zemljo, samo da to spravi v žep kakšen lokalni voditelj kot zasebno lastnino ali proda kot nepremičnino. To se verjetno dogaja tudi s sokrivdo tistih zahodnih podjetij, ki vlagajo v Vietnam in prenašajo svoje verige proizvodnje v to čudovito deželo, ki slovi po svoji naravni lepoti in sposobnosti proizvajanja.
Tukaj je vredno omeniti, kar pravi Benedikt XVI v svoji zadnji okrožnici Ljubezen v resnici: 'Bog je porok za resničen razvoj človeka,' ker 'namerno priporočanje verske brezbrižnosti ali praktičnega ateizma mnogih dežel ovira zahteve po pristnem razvoju ljudstev, ko jih oropa duhovnih in človeških sredstev'. In še: 'Kadar država pospešuje, uči ali dejansko vsiljuje oblike praktičnega ateizma, oropa svoje državljane moralne in duhovne moči, ki je nujna za doseganje celostnega človeškega razvoja, in jih ovira pri tem, da bi šli naprej z obnovljenim dinamizmom, ko si prizadevajo, da bi podali bolj velikodušen človeški odgovor na Božjo ljubezen.' Brez verske svobode ostaja 'super rast' številnih azijskih držav okužena od 'nerazvitosti', ki škoduje 'pristnemu razvoju'.
Sklepi
Mislim, da lahko rečem, da je nagib za kršenje verske svobode vedno bolj oblast in zaničevanje človeškega in družbenega napredka človeštva. V preteklosti je bilo veliko bolj običajno najti nagibe za fanatičen fundamentalizem, ki je hotel uničiti druge verske skupnosti; zavračanje verstev (na primer krščanstva) v zvezi s kolonialno preteklostjo, marksistične ideološke motivacije, ki so hotele uničiti religijo kot 'opij za ljudstvo'. Zdaj je očitno, da je tudi v komunističnih deželah boj proti verstvom boj proti svobodi, za ohranitev oblasti in poslov partijske oligarhije.
Tudi preganjanje v Indiji, kljub močnemu odmerku hindujskega verskega fundamentalizma, motivirajo interesi političnih strank in posestnikov, da bi ohranili zasužnjena plemena in dalite, ki se spreobrnejo v krščanstvo in se odpirajo za novo družbeno in gospodarsko osvoboditev svojega življenja.
Iz tega zornega kota zamašiti usta veri pomeni zamašiti usta glasovom, ki govorijo o svobodi govora, pravičnosti proti korupciji, razvoju in dostojanstvu. Sile oblasti, ki se borijo proti verski svobodi, hočejo ohranjati svoje dežele zaprte, zaklenjene, brez gospodarskega razvoja, da bi obdržale svoje monopole in interese.
Na strani svetovnih vlad je vedno manj zanimanja za vprašanje verske svobode. Globalizacija sicer svetovno civilno družbo bolj povezuje, vendar pa so tudi vlade bolj hlapčevske do gospodarstva. In bojim se, da se bo z globalno recesijo to nezanimanje za versko svobodo vedno bolj poglabljalo.
Res je, da so po svetu deli civilne družbe, ki si jemljejo k srcu ta ali oni položaj, obveščajo, demonstrirajo, podpirajo, simpatizirajo. Te vezi in ta razmerja, ki jih ustvarjajo proti prevladujočemu trendu – proti brezbrižnosti in slepemu merkantilizmu – so tudi semena upanja za svet.
Kristjani morajo k temu prispevati s pričevanjem zavezanosti človekovemu dostojanstvu človeka, ki je ustvarjen po Božji podobi in ga ljubi Jezus Kristus. Vse to je dolžnost, ki prihaja iz našega poslanstva.
Končujem z besedami Benedikta XVI iz njegove okrožnice Bog je ljubezen, ki jo v obilju navaja v svojem pismu kitajskim katoličanom. Kar pravi naš sveti oče, lahko obrnemo na vse nas, Azijce in Evropejce, Vzhod in Zahod: 'Cerkev ne more in ne sme vzeti nase političnega boja, da bi dosegla kar mogoče najbolj pravično družbo. Ne more in ne sme nadomestiti države. Vendar pa obenem ne more in ne sme ostati ob strani pri aktivni udeležbi v boju za pravičnost. Svojo vlogo mora igrati prek racionalnega/razumnega razpravljanja in mora znova prebuditi duhovno moč, brez katere se pravičnost, ki vedno zahteva žrtev, ne more uveljaviti in uspevati. Pravična družba mora biti dosežek politike, ne Cerkve. Vendar je pospeševanje pravičnosti prek prizadevanja za doseganje odprtosti duha in volje za zahteve skupnega dobrega nekaj, kar globoko zadeva Cerkev.'
