Neukrepanje je tudi korupcija

Komentar tedna | 03.09.2010, 14:21

Kljub temu, da je konec avgusta po nekaterih hribih že snežilo, lahko rečemo, da smo imeli dolgo in vroče poletje. Na vseh področjih, od vremena, do politike in gospodarstva je bilo enako.

Najprej je zakuhalo, potem smo se hladili in ko je bilo ohlajeno molče pojedli, na koncu pa bi lahko še zapeli: in svet se vrti, če si ali če te ni. In prav v stilu teh verzov smo postali Slovenci apatični. Dogajajo se stvari, ki gredo mimo nas, kot nekaj kar se nas ne tiče. Večina ljudi, ki jih srečujem nemočno zmigne z rameni rekoč: pa kaj hočemo, oni imajo v rokah škarje in platno. V prenesenem pomenu je mišljeno: škarje, da te čez noč odrežejo in platno, da z njim pokrijejo svoje grehe. In res je tako, tudi zaradi tega, ker smo premalo zavzeti, da bi že ob najmanjši nepravilnosti opozarjali in svarili. Raje se tudi mi pokrijemo s platnom namišljene pobožnosti, namesto da bi pokončno opozarjali na grehe, zaradi katerih trpijo posamezniki, družine in družba.

V dnevnem časopisu beremo ugotovitve Kosove komisije (citiram) »Če uradne osebe ne ukrepajo v primerih neplačevanja osebnih dohodkov in socialnih prispevkov, omogočajo delodajalcem pridobitev neupravičenih koristi, to pa ustreza definiciji korupcije«. V nadaljevanju pišejo, da so prve prijave poslali že leta 2007 vsem pristojnim ministrstvom, davčni upravi in zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter jih pozvali k ukrepanju. Razmere v letu 2010 dokazujejo, da se na te pozive ni odzval praktično nihče. Tudi novinar, ki je to zapisal si je upal povedati na glas šele sedaj. Nehote se mi prikradejo v misli nekatere zadeve, kot 'zgodba o patriji', ki jo potegnejo iz naftalina vedno, ko zmanjka afer ali je potrebno omiliti ultra pomembnejšo. Kakorkoli; za neizplačane plače ali neodvajanje prispevkov ne sme biti tolerance, to je osnovna pravice zaposlenih in osnovna dolžnost delodajalcev. To je tudi osnovna dolžnost sindikatov, kar pa, očitno, ljudi z rdečimi kapami preveč ne vznemirja. Če bi pravna država delovala, bi se to ne dogajalo ali po krščansko: spoved je premalo, potrebna bo tudi pokora tistih, ki so to zakrivili, kot tudi tistih, ki so to dopustili.

Dan za dnem imamo priliko slišat kako je Cerkev ločena od države. Morda Cerkev kot institucija, toda katoličani smo tudi državljani te države in kot taki soodgovorni za socialno in moralno stanje. Toleranca obstoječemu stanju morda ni pravni prekršek in nas zaradi tega ne bo nihče preganjal, je pa naša krščanska dolžnost grešnike svariti in stalno opozarjati na nerazumljiv napuh in samovšečnost vladajoče elite.

Ta napuh in samovšečnost se vseskozi kaže tudi pri sprejemanju družinskega zakonika. Ignoranca drugače mislečih je daleč od demokracije. Sprašujem: ali je izločitev Civilne iniciative za družino in pravice otrok iz obravnave v Državnem zboru primerna za demokratično državo. Namenoma sem uporabila milo besedo 'primerna', ker je v demokratični družbeni ureditvi odvzem svobode govora dejanje, ki se ga je potrebno sramovati, če je to tudi prekršek naj povedo pravniki. Zgodovina bo nedvomno povedala svoje. V tem kontekstu ne bom gospe očitala njene odločitve, končno kdo je ona, ki misli, da bo spremenila naravne zakone človeštva s črko postave? Sem pa kritična do vseh predstavnikov ljudstva v DZ, ki jih prav nič ne zanima kaj mislimo njihovi volivci. Končno smo jih mi izvolili in preden dvignejo roko ali pritisnejo na gumb, bi pa nas ja, o tako pomembnem vprašanju, kot je družinski zakonik, lahko vprašali kaj mislimo. Člani in podporniki družinske iniciative smo jim celo pisali; če nismo bili vredni odgovora kot člani skupine, so nam dolžni odgovor vsaj kot volilni bazi. Toda nič, napuh brez meja ali življenje v megli od volitev do volitev. Vmes pa, kot temu rečejo Italijani: »Samo jaz in nihče drugi.«

Kot sodelavka Karitas bi se rada dotaknila vse večje socialne krize, ki poleg materialnih stisk povzroča še teptanje človekovega dostojanstva. Z bolečino v srcu spremljam poročanje o propadlih podjetjih. Najprej to napovejo, naslednji dan nam mediji pokažejo ponižane in razžaljene delavce pred tovarno z nekim papirjem v roki, že v naslednjih dneh pa pritiski na Centre za socialno delo in humanitarne organizacije, kot da bomo mi rešili gospodarsko in socialno krizo v državi. Ljudje moji: tudi socialna vreča bo nekega dne prazna, pomoč humanitarnih organizacij je le dopolnilo pri preživetju družine in posameznika. Spoštovani novinarji, a vam res ne pride na misel, da bi naredili intervju s človekom, ki je tovarno pripeljal v stečaj, namesto tega pa silite v najbolj intimne izpovedi opeharjene delavce in delavke. Sprašujem: Ali je to res neodvisno novinarstvo?

Glavno vodilo rešitve iz krize mora biti tak pravni red, ki bo v ospredje postavil človeka; red, ki bo ščitil njegovo dostojanstvo in pravice. Soočamo se s primeri, ko je bolj zaščiten kapitalni vložek kot človek – delavec. Soočamo se z napovedmi, ki strašijo najbolj ranljive državljane: bolnike. A res ni drugih finančnih rezerv v zdravstvu, kot pritisk na dežurstva zdravnikov? A ni v našem zdravstvu kar nekaj brezplačnih programov, ki dajejo potuho določenemu sloju ljudi in bi jih lahko brez težav spremenili v plačljive, ta denar pa namenili za urgentne primere? Toda to je že drugo poglavje. Potem pa na različnih simpozijih, predavanjih in delavnicah skupine ljudi razglabljajo že tisočkrat slišane besede kako iz krize, ko pa je rešitev tako preprosta: poštenje, solidarnost in pravičnost je edina pot. Za pravilno strategijo te poti pa je poklicana država in še je čas, da se s tem spopade. Zbiranje šolskih potrebščin za otroke brezposelnih je trenutna pomoč, ki je potrebna in krepi duha solidarnosti, pri Karitas nam je uspelo pomagati več kot 10.000 šolarjem. Lepo in prav, toda za dolgoročno zagotovitev blaginje državljanov, bo potrebno še kaj več. Narod je že stopil skupaj, sedaj ste na vrsti vi, finančno predragi politiki.

Pa vse dobro vam želim.