Slovenska šola po svetu
Matjaž Merljak
Zunaj Slovenije živi približno 500.000 Slovencev in njihovih potomcev: zamejci, zdomci in izseljenci. Skrb za slovenski jezik pri rojakih je ena izmed prednostnih nalog naše države; v Evropi sta to dopolnilni pouk slovenščine in slovenščina v evropskih šolah, v prekomorskih državah pa pouk slovenščine in drugih predmetov v slovenskem jeziku – sobotne »šole«.
Dopolnilni pouk slovenščine poteka v Avstriji, Belgiji, Bosni in Hercegovini, Češki republiki, Franciji, na Hrvaškem, v Liechtensteinu, Makedoniji, na Nizozemskem, v Ruski federaciji, Švici, na Švedskem, v Zvezni republiki Nemčiji, Srbiji ter Ukrajini. Dejavnost je prostovoljna, poteka v popoldanskem času, enkrat tedensko.
Poleg učenja jezika se udeleženci dopolnilnega pouka srečujejo z različnimi vidiki slovenstva, spoznavajo zgodovinske, geografske, sociološke, etnološke in etnografske prvine, ki so oblikovale narod in prispevale k njegovi celoviti podobi, njegovi samobitnosti.
Začetki dopolnilnega izobraževanja v maternem jeziku, tudi slovenskem, v zahodnoevropskih državah segajo v leto 1962, in sicer v Veliko Britanijo, leta 1966 se je tak pouk začel v Belgiji, med letoma 1966 in 1973 pa se je ta dejavnost močno razvila v Franciji, na Danskem, v Zvezni republiki Nemčiji, Švici, Luksemburgu, na Švedskem in Nizozemskem. V zadnjih letih se odpirajo oddelki dopolnilnega pouka tudi po drugih evropskih državah – v republikah nekdanje Jugoslavije in v vzhodnoevropskih državah.
Republika Slovenija je po osamosvojitvi začela namenjati tudi izseljencem v prekomorskih državah, ki slovenščino ohranjajo v sobotnih »šolah«, večjo pozornost. Podpira jih na različne načine. Pouk slovenščine pri njih poteka v okviru slovenskih združenj ali Cerkve, tako v Argentini, Urugvaju, ZDA, Kanadi ter Avstraliji.
Slovenija oskrbuje Slovence v teh državah z učbeniki in drugimi gradivi, zadnja leta pa organizira tudi strokovno izpopolnjevanje za učitelje slovenščine in drugih predmetov v slovenskem jeziku v Sloveniji. V sobotnih »šolah« poučujejo učitelji, ki že živijo v prekomorskih državah in so potomci Slovencev. Teh je več kot sto in poučujejo brezplačno.
Učitelj dopolnilnega pouka slovenščine v Evropi mora izpolnjevati določene osnovne pogoje. Biti mora učitelj slovenščine ali razrednega pouka, imeti mora vsaj triletno pedagoško prakso, opravljen mora imeti strokovni izpit, pomembni sta sposobnost in usposobljenost za zunajšolsko delo na kulturnem področju in znati mora jezik države, kjer bo poučeval. Delo je zelo zahtevno, pa ne le zaradi poučevanja v oddelkih dopolnilnega pouka, ki so heterogeni zaradi majhnega števila slovenskih učencev na posameznih območjih oziroma njihove razpršenosti, temveč tudi zato, ker je učitelj na območju, na katerem poučuje, hkrati tudi pomemben kulturni animator v slovenskih skupnostih in pomemben spodbujevalec kulturnega delovanja med Slovenci.
