Nadškof Kramberger: Glej, tvoja Mati!

Slovenija | 02.08.2010, 17:46

Vrhunec 22. romanja treh Slovenij na Svete Višarje 1. avgusta 2010 je bila sveta maša, ki jo je daroval mariborski nadškof in metropoli Franc Kramberger. Pred polno cerkvijo, številni pa so bili zunaj, je nadškof k oltarju pristopil v spremstvu štirinajstih izseljenskih in drugih duhovnikov. V uvodu je dejal, da so Višarje stičišče treh kultur in jezikov, Božja pot Evrope. V homiliji se je ustavil ob evangeljskem odlomku, ko Jezus na Kalvariji učencu Janezu in vsem nam izroči Marijo in reče: Glej, tvoja Mati. Nadškof je ob tej besedi pokazal še na drugo mater, Cerkev in tretjo mater, domovino.

 Glej, tvoja mati! - Marija.

Evangelist Janez nas je s svojim evangeljskim odlomkom postavil na Kalvarijo, pod križ. V duhu gledamo Kristusa pribitega na križ, ob križu pa njegovo mater Marijo in njega - Janeza, učenca, ki ga je Jezus ljubil (prim. Jn 19,26). Jezus se je s križa ozrl na oba, na mater in učenca. Kot sin je mislil na svojo mater, zato ji je rekel: »Žena, glej, tvoj sin!« (Jn 19,26). Namesto sebe ji je izročil svojega učenca. Ta naj poskrbi zanjo in jo varuje. Kot Odrešenik pa je mislil na učenca in po njem na nas vse, zato mu je dejal: »Glej, tvoja mati!« (Jn 19,27). Njemu in vsem nam je izročil svojo mater. In sad tega dialoga je bil: »Od tiste ure jo je učenec vzel k sebi« (Jn 19,27).

Koliko umetnikov je ovekovečilo ta dogodek na platnu, v pesmi in glasbi; kiparji so ga izrezljali iz lesa, izklesali iz kamna, vendar nihče ni mogel izraziti vso njegovo globino.

Cerkveni očetje in duhovni pisatelji pravijo, da je bil ta dogodek za Marijo »drugo oznanjenje«. Prvo je bilo v Nazaretu, drugo pa na Kalvariji. Pri prvem oznanjenju je angel oznanil Mariji, da bo postala Božja Mati, Mati Jezusa Kristusa, našega Odrešenika. Pri drugem oznanjenju pa je Sin oznanil, da je postala naša Mati. Odrešenikova Mati je postala Mati vseh odrešenih. - Zato ji ne reče več »Mati«, ampak »žena«; tako da so družinske vezi stopile v ozadje. Marija ni več samo njegova mati, je mati vsega človeštva. Njeno materinstvo je razširil na vse narode, vse rodove, vse ljudi. Pri prvem oznanjenju v Nazaretu je odgovorila: »Glej, dekla sem Gospodova, zgodi se mi po tvoji besedi« (Lk 1,38). To je bil njen osebni DA, s tem je stopila v Kristusovo skrivnost. Pri drugem oznanjenju, pod križem, pa je svoj DA izrekla molče. »Pod križem se ne govori; pod križem se molči, ker križ in Križani govori«, pravi stara pesem.

In v tem skrivnostnem dialogu slišimo: »Od tiste ure jo je učenec vzel k sebi!«

Vzeti Marijo k sebi pomeni: - sprejeti k sebi tudi Kristusa. Marija in Kristus, ta »binom« ni mogoče razstaviti. Ne moremo imeti Marije za mater, če nimamo Kristusa za svojega brata in Odrešenika; - sprejeti k sebi Kristusa, ne Kristusa po našem okusu, ampak Kristusa kakršen je: z evangelijem, z odpovedjo, križanega in od mrtvih vstalega Kristusa; - ob njej odkriti svoje življenjsko poslanstvo in odgovoriti s svojim »zgodi se«, s predanostjo v Božjo voljo, ki pa ni slepo, pasivno čakanje, marveč sodelovanje pri Božjem načrtu za prihodnost sveta in človeštva; - vzeti Marijo k sebi, pomeni prizadevati si za tiste duhovne, moralne, verske in narodnostne vrednote, ki človeka posvečujejo in osrečujejo.

Glej, tvoja mati! - Cerkev.

Ob Jezusovi besedi »Glej, tvoja mati!« želim pokazati še na drugo mater - našo Cerkev. Ni časopisa in revije, kjer ne bi nekaj pisalo o Cerkvi. Stalno se srečujemo z vprašanji o njeni preteklosti in sedanjosti. O Cerkvi govori tisk, radio, TV, internet, govori se v šolah, uradih, v zbornicah in parlamentih, na sestankih in kongresih... Žal, največkrat negativno. Kompasi današnje družbe, tudi slovenske, so naravnani proti Cerkvi.

Vendar Cerkev oznanja Kristusa, njegov evangelij, kakršen je, čeprav pogosto navalijo nanjo kot na grešnico, stegujejo roke nad njo in krojijo njen nauk po svojem okusu in merilu. - Ko objavi moralne smernice in norme, ki dvigajo in odrešujejo človeka v njegovem dostojanstvu, ji očitajo, da je proti človeku. - Ko govori o križu, odpovedi, premagovanju, čistosti, odgovornosti, se sliši, da je Cerkev proti veselju. - Ko skoz spremembe časa in menjave civilizacije objavi tisto, kar je prejela od Kristusa, se ji posmehujejo, rekoč: zastarela je, še vedno je srednjeveška. - Ako nastopi proti velikim in malim osvajalcem človekove vesti, jo dolžijo, da je aristokratska, da je proti svobodi in da je še danes željna oblasti...

Papež Janez Pavel II. je v svetem letu 2000 v imenu vseh in celotne Cerkve priznal in obžaloval napake, ki so jih zagrešili ljudje v Katoliški Cerkvi, ves svet je prosil za odpuščanje in v imenu vseh odmolil spokorno molitev ter poudaril misel, da se mora Cerkev stalno prenavljati, spreobračati in težiti k svetosti. Pri vsem tem nas je poučil, naj gledamo v Cerkvi svojo mater. »Glej, tvoja Mati!« - Cerkev je mati, ki mi pove, da ni svobode brez odgovornosti, ne življenja brez dolžnosti, ne edinosti brez zvestobe resnici, ne krščanstva brez heroizma in prizadevanja za svetost.

Ob tem premišljevanju o Cerkvi bi rad prav vsem - zamejcem, izseljencem in iz matične domovine, rekel: Glej, tvoja mati! Cerkev smo mi vsi: škofje, duhovniki, redovniki, redovnice, vsi mladi in odrasli verniki. Mi vsi smo Cerkev, smo njen obraz. Slovenska Cerkev je takšna, kakršni smo mi. Vzemimo jo k sebi! To pomeni: čutimo se zanjo odgovorni. Naša zvestoba resnici, evangeliju, Kristusu je in bo najboljši odgovor na vse napade in očitke.

Glej, tvoja mati! - domovina.

Ob Jezusovi besedi: »Glej, tvoja mati« pa želim pokazati še na tretjo mater - na domovino, na našo mlado državo, ki doživlja pomembne zgodovinske trenutke. Od kar imamo samostojno neodvisno državo, pišemo sami svojo zgodovino v svojo knjigo, ne več v zgodovinsko knjigo drugega naroda; smo svoji gospodarji pred svetom, tudi pred Bogom, sami smo odgovorni za vse, kar se dogaja pri nas.

Po skoraj 20-tih letih samostojnosti ugotavljamo, da ni vse tako, kakor smo pričakovali. Mnogi so, žal, celo razočarani, malodušni, brezvoljni, naveličani, bolj obrnjeni v preteklost kot v prihodnost. Vsi, ki oblikujemo življenje v matični domovini, pa tudi v zamejstvu in izseljenstvu, si moramo prizadevati, da bo naše življenje bolj pravično, solidarno, dostojanstveno, manj zamorjeno, bolj veselo in srečno, manj sprto, razdvojeno, bolj spravno.

Vsem, ki se danes udeležujemo že 22. »srečanja treh Slovenij« na Svetih Višarjah, in vsakemu posebej, želim ponoviti o domovini Jezusove besede: »Glej, tvoja mati!« Vzemi jo k sebi! Nosi jo v svojem srcu! In ko smo že nekaj let v družini evropskih narodov, skrbimo v podvojeni meri, da ta naša mati ne bo postala nikoli mačeha, ampak da bo ostala slovenska mati, da bo ohranila svojo identiteto, krščanske korenine, vero očetov, svoj jezik, ki je po bl. škofu A. M. Slomšku »ključ do zveličavne in narodove omike,« se pravi kulture, ki so jo ustvarjali naši predniki skoz več kot 1250-letno zgodovino, ki razodeva slovensko dušo in slovenskega duha!

Glej, tvoja Mati! - Marija, Cerkev in domovina!