Razcepljena Evropa in njena prihodnost

Komentar tedna | 27.08.2010, 14:06

Evropa je svetovnonazorsko globoko razcepljena. To se je pokazalo že v času usklajevanj o preambuli k Pogodbi o Evropski uniji, sprejeti leta 2005; ta razcepljenost se znova potrjuje v primeru Lautsi proti Italiji.

Evropsko sodišče za človekove pravice v Strasbourgu je novembra 2009 italijanski državi naložilo kazen, da izplača gospe Lautsi 5000 € zaradi žaljenja verskih čustev. Gospa Lautsi – po rodu s Finske – je na Evropsko sodišče vložila tožbo zoper Italijo, ker so v šoli razobešeni križi žalili verska čustva njenih otrok. Na to razsodbo je Italija 30. junija 2010 vložila pritožbo, pri tem pa jo je podprlo enaindvajset od sedeminštirideset članic Sveta Evrope. Evropsko sodišče tako močnega protesta s strani držav članic Sveta Evrope še ni doživela. Slovenija svoje sosede Italije ni podprla.

Kaj razodeva ta svetovnonazorska razcepljenost, ki se je pokazala v obeh omenjenih primerih? V razpravah o preambuli se je predvsem zastavljalo vprašanje o evropskih koreninah, o tem, ali bo krščanstvo v preambuli omenjeno kot eden od izvorov evropske kulture. Besedilo, ki je bilo sprejeto, govori le na splošno, da se Evropa »navdihuje iz kulturne, verske in humanistične dediščine Evrope.« Preambula krščanstva ne omeni. Prav tako pa tudi primer Lautsi, usmerjen v prihodnost, kaže, da uradna evropska politika prihodnost Evrope postavlja izven krščanske kulture. Ob tem se uradna evropska politika ne ozira na dejstvo, da ima komaj podporo dobre polovice držav članic Sveta Evrope.

Uradna evropska politika je torej krščanstvo izbrisala tako iz evropske preteklosti kakor iz evropske prihodnosti. Temu se je danes uprla skoraj polovica članic Sveta Evrope. Te se jasno zavedajo, da je treba »bobu reči bob« in resnico izreči, tudi če komu to ni všeč. Mnenje, ki ga zagovarja ta polovica članic, bi lahko povzeli z besedami pisatelja T. S. Eliota. Glede evropske preteklosti je Eliot zapisal naslednje misli: »Govorim o skupnem izročilu krščanstva, ki je naredilo iz Evrope, kar ona je. ... V krščanstvu so se razvile naše umetnosti. V krščanstvu so bili – do nedavnega – ukoreninjeni zakoni evropskih držav. Na krščanskem ozadju dobi pomen vsa naša misel. Posamezni Evropejec morda ne verjame, da je krščanska vera resnica, in vendar bo vse, kar govori, ustvarja in dela vznikalo iz njegove dediščine krščanske kulture, in pomen vsega tega bo odvisen od te kulture.« Glede prihodnosti pa zapiše: »Ne verjamem, da bi lahko evropska kultura preživela popolno izginotje krščanske vere.«1

To je torej mnenje, ki je nasprotno uradni evropski politiki, in je misel, v kateri se danes prepoznava skoraj polovica članic Sveta Evrope, ki so podprle Italijo proti razsodbi Evropskega sodišča.

Evropa torej stoji na dveh nasprotnih branikih, ki se razhajata glede vprašanja, kakšna je vloga krščanstva v evropski kulturi. Ena stran hoče izbrisati sleherno sled krščanstva iz evropske kulture, druga stran pa poudarja, da ima Evropa krščanske korenine in da je prihodnost Evrope lahko samo v krščanstvu.

Še enkrat omenimo pisatelja Eliota, ki je pronicljivo zapisal: »Samo krščanska kultura je lahko ustvarila kakega Voltaira ali Nietzscheja.« Voltaire in Nietzsche veljata za dva najostrejša kritika krščanstva. In kje sta se rodila in delovala? Nista se rodila in delovala izven krščanske kulture, ampak sredi nje, četudi sta bila do nje skrajno kritična in odklonilna. Spomnimo pa se na Salmana Rushdia, ki ga je iransko sodišče pred dvajsetimi leti zaradi njegovih kritičnih pogledov na islam obsodilo na smrt in se mora pred grožnjo usmrtitve še danes skrivati v tujini. Voltaire je svobodno živel in deloval pred tristo leti; Salman Rushdie pa svoje kritike islama ne more svobodno izreči danes.

Četudi torej uradna evropska politika krščanstvu ne pripiše nobene posebne vloge v razvoju evropske kulture, preambula vendarle poudari, da so se iz evropske dediščine »razvile univerzalne vrednote nedotakljivosti in neodtujljivosti človekovih pravic, svobode, demokracije, enakosti in pravne države.« Vrednote in pravice, ki danes veljajo za univerzalne, ker ščitijo osebo vsakega posameznika in na katerih temelji vsa moderna kultura, se torej niso razvile niti nekje na daljnem ali bližnjem Vzhodu niti v starem Egiptu ali Grčiji niti v starodavni inkovski kulturi. Razvile so se znotraj evropske kulture. To poudarja in na to je ponosna tudi uradna evropska politika – zamolči pa dejstvo, da se je ta univerzalizem rodil znotraj krščanske teologije, ki poudarja enakost vsakega človeka pred Bogom.

Vrnimo k bistvu evropske razcepljenosti. Evropa je razcepljena, ker se navdihuje iz krščanstva. Krščanstvo dopušča, da se znotraj njega razvije čista drugačnost, čisto nasprotje. Nobena druga religija ni dopustila, da bi ateizem znotraj nje dobil javno veljavo. V stari Grčiji, ki jo imamo za učiteljico demokracije, je bil na smrt obsojen Sokrat, ki velja za najvišji simbol misli, ker je zavrnil državne bogove. Podobno se je zgodilo z njegovim sodobnikom Anaksagorom. V krščanstvu pa že od samega začetka velja razmejitev med Bogom in cesarjem: »Dajte cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega!« (Mr 12,17) Jezus sam se torej umika s področja, ki pripada cesarju, državi, politiki, in mu s tem daje avtonomijo, samostojnost. Znotraj tega prostora, ki ga je Jezus odprl, se je razvil sodobni, miselno samostojni, kritični duh, ki je svoboden, da veruje ali da ne veruje. Tej svobodi izbire, ki jo je omogočilo krščanstvo, pravimo sekularizacija. A sekularizacija je šla dlje od tega. Iz svobode izbire se je postavila v nasprotovanje vere. Tako se danes nekaterim zastopnikom sekularnih vrednot zdi, da je njihova naloga preganjanje in izključevanje religije. Odločitev Evropskega sodišča v primeru Lautsi kaže na takšno izključevanje vseh sledov verovanja iz evropske kulture.

V čem je problem, ki se razkriva ob primeru Lautsi? Problem je v odnosu posameznega človekovega dostojanstva in izročila, v katerem človek živi. Gospa Lautsi, po rodu iz Finske, je tožila Italijo, državo gostiteljico, ker s križi na šolskih stenah žali čustva njenih otrok. Ali pri tem ni pomislila, da ima Finska križ celo v državni zastavi, kakor ga ima še sedem drugih držav Evropske unije? Ne nazadnje je v sami zastavi Evropske unije dvanajst zvezd, za katere je oblikovalec simbola Arsene Heitz spodbudo našel v vencu dvanajstih zvezd, ki po svetopisemski pripovedi obdajajo podobo Božje matere. Evropsko sodišče se je v primeru Lautsi postavilo na stran posameznika, individuua.

S tem je Evropsko sodišče delovalo proti Listini evropske unije o temeljnih pravicah. V preambuli listine je namreč tudi zapisano, da EU spoštuje »raznolikost kultur in tradicij evropskih narodov ter nacionalne identitete držav članic«. V primeru Lautsi je Evropsko sodišče poteptalo specifiko italijanske kulture, tradicije in nacionalne identitete. Italija se je soglasno uprla razsodbi sodišča. Že leta 1988 je Natalia Ginzburg, vidna italijanska pisateljica in predstavnica Komunistične partije, jasno povedala, da »križ ne vodi k nikakršni diskriminaciji.« Križ »je tiha podoba krščanske revolucije, ki je razširila idejo o enakosti vseh ljudi širom po svetu.« (L'Unitá, 22. marca 1988) K temu je še dodala, da »križ predstavlja vsakogar,« ker »ni bilo pred Kristusom nikogar, ki bi bil učil, da so vsi ljudje enaki, bratje in sestre, bogati in ubogi, verni in neverni, pogani in judje, črni in beli.« Križ in krščanstvo zato ne predstavljata samo religije, ampak tudi kulturo, ki oznanja in ščiti enakost vseh ljudi. Zato nikakor nimajo prav kristjani, ki si križ prisvajajo zgolj kot svoje versko znamenje; prav tako tudi nimajo prav neverni, ki v križu vidijo zgolj znamenje kristjanov. Križ ima širši, kulturni pomen in je temelj evropskega humanizma. Križ je najmočnejši simbol spoštovanja in ljubezni. S tem, da Evropa zavrača znamenje križa, zavrača tudi kulturo, iz katere je zrasel evropski humanizem in občutek za dostojanstvo vsakega posameznika ne gleda na spol, raso, zmožnosti ali vero. S zavračanjem križa Evropa reže vejo, na kateri sedi. Za Evropejca pa pomeni naučiti se besedo krščanstvo isto kakor za otroka naučiti se besedo mama. V evropski kulturi je krščanstvo abeceda medosebnih odnosov. Zato je nespodobno, ko iz ust naših politikov ali kulturnikov slišimo popačenko »kristjanari« ali »krščanari«.

S tem, ko Evropsko sodišče članicam Evropske unije odreka pravico do kulturne identitete, deluje proti vrednotam, ki so zapisane v temelj Evropske unije. Prav je, da Evropsko sodišče varuje in ščiti posameznika; napačno pa je, če v imenu posameznika in njegovih čustev uničuje nacionalno, kolektivno identiteto posameznih narodov in s tem večine državljanov Evropske unije. V imenu svobode, ki jo je deležen v evropski kulturi, posameznik sedaj uničuje kulturno izročilo, ki mu je to svobodo prineslo in zagotovilo.

Evropska uradna politika bo morala narediti v svojih glavah premik. Če se je doslej postavljala na stran posameznika in njegovih čustev, bo morala odslej misliti tudi na kolektivno, nacionalno identiteto. Če se nekdo priseli iz Finske v Italijo, bo moral imeti zagotovljene vse pogoje za dostojno življenje, sam pa bo moral sprejemati tudi kulturo okolja. Če se bo v Slovenijo preselil nekdo, ki je po verskem prepričanju budist, mu mora država tudi omogočati, da svojo duhovnost živi; sam pa se ne bo mogel od danes do jutri postaviti za razsodnika nad krščanskim občestvom, ki ima na Slovenskem več kakor tisočletno izročilo. Še manj pa je sprejemljivo, da mu pri takšnih diskriminatornih čistkah ob strani stoji država s svojim ideološkim aparatom.

Protest skorajda polovice članic Sveta Evrope na odločitev Evropskega sodišča v primeru Lautsi kaže, da ima Evropa dovolj sekularizma, ki mrzlično izključuje vse, kar prihaja iz evropske krščanske tradicije, in da bo morala uradna politika dati večji poudarek tudi našim izročilom, ki so omogočila, da človek odkrije in živi svoje neodtujljivo dostojanstvo. Ni hudega, če je Evropa razdeljena na krščansko in protikrščansko; pomembno pa je, da uradna politika da enake možnosti enemu in drugemu prepričanju in da se sama ne postavi že vnaprej na protikrščanska stališča. Evropa, ki jo torej hočemo, ni niti krščanska niti protikrščanska, ampak Evropa dialoga, v katerem se bodo izkristalizirale in razkrile resnične skupne vrednote.