Tanja Dominko
Govorite resnico!
Slovenija
Za nami je dan, ki smo ga posvetili spominu na žrtve totalitarnih in avtoritarnih režimov. Tako se je lani odločila Evropa in to odločitev smo kljub stisnjenim zobem marsikoga uresničili tudi v slovenskem prostoru.
V nedeljo je Nova Slovenija odlično pripravila spominsko slovesnost v Laškem, sinoči je ta v organizaciji Študijskega centra za narodno spravo, Občine Komen, Inštituta dr. Jožeta Pučnika in Društva slovenskih izobražencev iz Trsta potekala v Štanjelu na Krasu.
Zbrali so se zgodovinarji, svojci žrtev, krajevni veljaki, ljudje, ki se z razkrivanjem temnih plati zgodovine ukvarjajo poklicno ali pa tudi prostovoljno. Prišel je tudi premier Pahor, a je bil tudi edini predstavnik koalicije. Nekateri pravijo, da vedno pride, kadar je povabljen. In kadar misli, da si bo nabral kako politično točko; teh mu pri tako slabi javnomnenjski podpori (po zadnji raziskavi Ninamedie vlado kot neuspešno ocenjuje kar dobrih 69 odstotkov vprašanih) še kako manjka. Vsi levi poslanci pa so le potrdili besede direktorice omenjenega študijskega centra za narodno spravo Andreje Valič, da je za slovenski spravni proces značilno sprenevedanje politikov in zavlačevanje ter izogibanje odgovornosti. Na vprašanje, ki si ga je ob tem zastavila- češ, zakaj je ravno slovenski prostor tako zatohel? odgovarja, da bi bila lahko kriva politika, ki v zadnjih dvajsetih letih ni našla volje, da bi se temeljiteje lotila vprašanj, ki kličejo po razrešitvi. Niti ni zmogla potrditi resolucije, ki jo je aprila lani sprejel Evropski parlament in v kateri obsoja vse totalitarne režime.
Ampak od kod zatohlost? Ko sama razmišljam o tem, se mi zdi, da je kriva naša majhnost. Skoraj vsak ima med svojimi predniki koga na eni ali oni strani, pozna kakega takoimenovanega narodnega heroja, in ker je pravilo, da je treba o mrtvih govoriti le dobro ali pa sploh ne govoriti, je realnost taka, kot je. Za hip se zazrimo vase in pomislimo, kako sami gledamo na pokojnike, ki smo jih poznali. Ko se od njih poslavljamo na pokopališču, je slišati samo hvalospeve. O temnih stvareh njihovega življenja je treba molčati oz. jih nekako prizanesljivo obravnavati. Tudi samo obdobje žalovanja je ponavadi táko, da nam je za pokojnikom hudo, ga pogrešamo, čeprav nam v njegovi družbi ni bilo vedno najlepše. Še danes se spomnim, kako je moja pokojna stara mama za svojim še zdaleč ne prijaznim možem žalovala dve desetletji, preden je zmogla priznati njegove slabosti. Ampak še takrat je bil njen glas tišji in v očeh je bilo še vedno mogoče videti strah. Pomislite- dve desetletji! Koliko torej potrebuje narod, da prizna, da so v njegovih vrstah bili ali so še ljudje, katerih dejanja nam niso v ponos? Šest desetletij je premalo. Počakati bo treba, da bodo vsi umrli. Žal drugače ne bo šlo. Klicati jih na odgovornost? Lepo vas prosim, saj so sami starčki, naj uživajo svoj mir in pokoj. Ampak niti ne gre samo zato, da jim ne bi privoščili mirne starosti. Naj jo imajo. Gre za to, da naj pred odhodom vsaj povedo svojo plat zgodbe. Ne prikrojeno. Resnično. To nam namreč dolgujejo.
Vrnimo se spet v osebne vode. Ste se kdaj znašli v situaciji, ko ste skušali pobrskati po družinski zgodovini, pa so bila vsa vrata kar nekako zaprta? Tudi če ste bili sami radovedni, kar ponavadi doma ni bila najbolj cenjena lastnost, vaša radovednost nikoli ni bila potešena. Jasnih odgovorov ni bilo, le stavki, kot npr. včasih je pač tako bilo..., to so bili drugačni časi. Drži, a radi bi vedeli, kakšni časi so bili, zakaj so bili tako drugačni? To je že druga zgodba. In tako je tudi v primeru narodove zgodovine. Mnogi bi preprosto radi, da določenih poglavij zgodovine ne odpiramo, da tudi če so znana, o njih ne govorimo naglas. Kaj šele, da bi o njih učili zanamce. Boris Pahor pravi, da bi bil v državi že skrajni čas, da se o tem uči mladino. In nadaljuje: „In če gospodje profesorji, ki so bili šolani v Kardeljevem internacionalizmu, ne marajo obravnavati problema, naj nas povabijo, ker bomo radi v podarjeni uri razložili, da je narodna zavest naravna in pozitivna, ker je proti individualizmu in za sožitje, medtem ko je nacionalizem ošabna samozavest o svoji veličini in omalovaževanju drugih.“
Ampak ne. Te plati zgodovine v šolah še lep čas ne bo slišati. In kaj nam koristijo razne resolucije, deklaracije, zakoni in ustava, če jih mladina ne pozna? Spominjam se potovanja v Turčijo, kjer so mi šolarji (čeprav so bile počitnice) na pamet razložili pravila, ki jih je zanje spisal Ata Türk. Tudi mi smo se morali učiti: „Za domovino, s Titom naprej“. Že v prvem razredu. In tako je rasla narodna zavest. Načrtno. Programirano. In uspešno. Učinek je žal viden še danes, saj mnogih resnica ne prepriča, vse, kar vedo o zgodovini, so se naučili v šoli. Pa čeprav je bila tudi ta del komunističnega aparata. Kaj hočem reči? Zgodovinsko resnico bi se morali učiti v šoli, dan za dnem bi jo morali ponavljati, vedno znova bi morali, kot pravi Valičeva, zlasti mladim generacijam pripovedovati zgodbe o nastanku demokracije in poskusih njenega uničenja. Tako kot je del naše identitete naš oče, stari oče, stric ali brat, tako je del narodove identitete zgodovina, ki jo je pisal. Pa ne le tista karantanska ali pa Ilirske province ali pa Emona. Ampak zgodovina, ki v mnogih srcih živi še danes. Mnoge pa mori, na žalost.
Naš dolg, zamujeni dolg, ki se prenaša iz generacije v generacijo, je po besedah predsednika SAZU-ja Jožeta Trontlja posebno velik, ko gre za pobite po vojni. Zločinec namreč mnogih oskrunjenih trupel ni dovolil pokopati v grobove. Nesrečnim svojcem je zaukazal molk in celo prepovedal žalovanje. Mnoge pa je stigmatiziral in za več prihodnjih desetletij izpostavil prikrajšanju. Ne nasedajte temu mitu še vi, drage poslušalke in spoštovani poslušalci. Govorite resnico o svojih prednikih, da bodo vaši otroci in vnuki dobro poznali vsaj družinsko preteklost, če so že za narodovo prikrajšani. Bodite iskreni, da ne bo resnica, ki jo poznate, romala z vami v grob. Preveč je že laži okoli nas.
