Spoštovanje do kruha
Slovenija | 20.08.2010, 15:28
Ob številnih dogodkih iz katerih se zrcali nespoštovanje do dobrin, tudi do vsakdanjega kruha, človek nehote pomisli, kako danes ljudem manjka lastnost ponižnosti, v ospredje pa stopa ošabnost. Pomanjkanje prave ponižnosti dela ljudem več preglavic kot stiske.
Človek naj bi (po Truhlerju) v ponižnosti priznal svojo majhnost: »ponižen je tedaj, ko se iskreno nagiba in sklanja k vsemu, kar je majhno in kar služi drugim in je pri tem zedinjen s tistim absolutnim«. V oholi naravnanosti se človek zelo hitro precenjuje, najde neustrezno mero za sebe med drugimi ljudmi; namesto ustreznega udejanjanja samokritike se v besedovanju izrojeva v samohvalo. Če obdržiš ta omejeni človeški ego in si domišljaš, da si nadčlovek, si samo norec svojega lastnega napuha, igrača svoje lastne sile in orodje svojih utvar. Z ošabnostjo, ki je nasprotje ponižnosti, je povezana tudi prevzetnost in izbirčnost.
Želim spregovoriti o obmetavanju s kruhom
Obmetavanje učencev s kruhom na dveh osnovnih šolah in kaznovanje zaradi tega je sprožilo številne komentarje, ki so povzročili več škode, kot je bilo samo dogajanje na šoli.
Dogodek, pa menim, da je načel širši problem spoštovanja do hrane
»Če ti pade kruh na tla, poberi ga in poljubi ga«, so še učili starejšo generacijo. Izbirčni, prevzetni so bili le redki otroci. Več literarnih del govori o njih, kjer pa je vedno opisan tudi vzgojni nasvet, ki bi odpravil izbirčnost in prevzetnost. V nedavnih dogodkih na dveh osnovnih šolah pa je izpuščen vzgojni nasvet.
Vse življenje ostajajo temelji vrednot, ki smo jih zgradili v mladosti, ti so globoko zakoreninjeni v podzavesti, tudi odnos do kruha - hrane. Današnjim otrokom in mladini bi morali privzgojiti spoštovanje do hrane. Res je, da vzgoja s kaznovanjem ni najboljša, pa vendar »odvzem dobrine kruha« za en teden, povzroči razmišljanje v slehernem, le-tega pa lahko izkrivi nepravilna reakcija odraslih. In prav to se je zgodilo ob nedavnih dogodkih na dveh osnovnih šolah v Ljubljani
Imeti hrane v izobilju
Ni me presenetilo dejanje otrok, ki so očitno presiti, presenetili pa so me komentarji in ukrepi proti kaznovanju otrok, celo vključevanje inšpekcije.
Pri vzgoji ne moremo izhajati le iz pravnega vidika, kjer bodo inšpektorji ugotavljali ali je glede na zakonodajo upravičena kazen z enotedenskim odvzemom enega obroka (malice), problem je potrebno pogledati mnogo globlje iz vzgojnega in učnega vidika.
Mladi počno vse mogoče, če ni vzgoje in usmerjanja k vrednotam življenja. Spoštovanje do hrane manjka danes tako v družinah, ustanovah in v medijih.
Zato tudi dobrine (hrana) postajajo otrokom umevne same po sebi, kot da se zanje ni treba truditi, saj je dolžna družina, šola ali druga ustanova, poskrbeti zanjo.
Morda kdo misli, da ni potrebno več moliti »Daj nam danes naš vsakdanji kruh«, vendar se moti, če sklepa na celotno življenjsko obdobje svojih otrok, iz dobe z izobiljem hrane, ki je trenutno pri nas za večino prebivalcev in sklepa z vso oholostjo in ne-spoštovanjem.
»Ali ne bi vsem tistim, ki se delajo norca iz 'belega kruha' koristilo, da bi bili malo lačni in se tako naučili bolj ceniti sočloveka in življenje?« je zapisal Miro Cerar v članku revije Vzgoja, z naslovom Degeneracija.
Spominjam se dobrega vzgojnega delovanja na hčerko, ko je bila na letovanju nekajkrat lačna in žejna. Prej je nekatere jedi odklanjala, po teh dogodkih izbirčnosti pri njej ni bilo več. Seveda smo se veliko pogovarjali o tem, kaj je občutila ob pomanjkanju hrane in kakšno razmišljanje je to sprožilo v njej, oziroma kaj se je iz tega naučila. Ko se sedaj z že odraslo hčerko pogovarjam o tem, mi pravi, da je šele takrat začela razmišljati o vrednoti »Imeti hrano v izobilju«.
Potrebno je spoštovanje do vsega kar prejemamo
Spoštljiv odnos do hrane, ki jo prejemamo od staršev, ki jo prejemajo učenci in dijaki v šoli (zaradi dobre sistemske organiziranosti), bi moral biti danes tako živ, kot je bil nekoč, ko je hrane primanjkovalo, in v šolah ni bilo nobene organizirane prehrane. Izobilje ne sme biti vzrok za podpiranje prevzetnosti in izbirčnosti pri otrocih, slaba lastnost se lahko kaj-hitro razvije tudi v ošabnost.
Ob takih dogodkih si postavimo nekaj vprašanj:
Ali gre za razvajenost otrok ali pomanjkanje vzgojnega kompasa odraslih?
Iz ravnanja nekaterih staršev (nestrinjanje z vzgojnim ukrepom, ki lahko pomeni tudi podpiranje dejanja obmetavanja s kruhom) in nekaterih komentarjev, ki smo jih slišali v medijih, da je bilo ravnanja šol, ki so za en teden odvzele otrokom en obrok hrane »srednjeveška metoda discipliniranja učencev«, ki »po svoji vsebini predstavlja obliko telesnega kaznovanja«; gre za razvajanje in pomanjkanje vzgojnega kompasa, torej gre za oboje. Pri teh izjavah prepoznavamo prav pomanjkanje vzgoje k temeljnim vrednotam, ki nas učijo spoštovanja dobrin, ki jih prejemamo. Če otroku nudimo vsega preveč, če še ni občutil lakote, če ne spoštuje dobrin, ki jih prejema od odraslih; še nimamo pravice do podpore prekrška, ki ga je storil naš otrok.
Ali je dovoljena kazen za prekršek?
Tovrstno kaznovanje (z odvzemom neke dobrine) še ne pomeni kratenje otrokovih pravic, je veliko bolj sporočilo z vzgojno vsebino. Če zgledi, besede niso zalegle (ali jih otroci niso videli-zgledov in slišali-besed) je potreben strožji ukrep, ki je bil podan s strani šole in starši ter mediji bi jih morali podpreti ter k temu dodati širše pogovore o spoštovanju do kruha in drugih dobrin.
