Marijin narod?

| 13.08.2010, 09:53

Predsednica združenja za preprečevanje korupcije Transparency International Nemčije pravi, da »brez zaupanja v elite in ustanove in brez osebne izkušnje, da je mogoče tudi z moralnim ponašanjem priti do uspeha in ugleda, bo naša družba slej ko prej razpadla.«

Poznavalci razmer svarijo pred tem tudi v Sloveniji. Politika, ki se bolj ukvarja z zvonenjem po toči in iskanjem sovražnikov kot z ustreznimi sistemskimi prijemi za nujne reforme, ne vodi k reševanju družbene krize. Te ne podpirajo tisti, ki sami niso pripravljeni spremeniti dosedanjih navad in se zavzeti za pošteno delo in bolj pravična družbena razmerja. Če za spremembe ni politične volje pri odgovornih, kdo se bo potem uprl izkoriščanju, podkupovanju in iskanju le lastnih koristi? Pošteno delo, odgovornost in preprečevanje monopolov ostajajo le prazne besede, praksa pa je ropanje države, delo na črno, izkoriščanje nemočnih, kar podaljšuje agonijo te družbe. Monopoli tako ostajajo prilika spretnežev za bogatenje, medtem ko postajamo država nemaničev. Ob stečajih Mure, Preventa, Begrada in podobnih oblast ni pretresla bančnih računov vodilnih, ki bodo tako odnesli levji delež na račun neizplačanih delavcev in praznih bolniških in pokojninskih blagajn. Zato pa bomo še desetletja plačevali izropane in zavožene investicije, izvedene ob podpori politike – in ve se katere – ki še vedno dopušča nepregledno poslovanje države in še več: država postaja kar njen plen. Predsednik Vlade le še blagoslavlja stečaje in karavana gre dalje. Zaupanje v vodilne razumljivo upada, a boj za oblast se le še krepi. Gospodarska elita deluje le za svoje preživetje in ne izbira sredstev, celo denar za posojila delavcem si drznejo vzeti vodilni za ureditev zavoženega poslovanja. Nečloveško ravnanje z delavci presega že meje možnega, a očitno ni volje za ustrezno ukrepanje. Hvala Bogu, da ostaja karitativna dejavnost.

Zakonodaja se oblikuje po meri vladajočih, vodilna mesta prevzemajo preverjeni kadri, oblast ne izbira sredstev za odstranitev idejno drugačnih. To potrjujeta Zakon o RTV in kadrovanje v tem mediju. Višek prestavlja zastopstvo budista Rimpočeja v Svetu nacionalne TV, še posebno ob vprašljivem znanju slovenščine. Ali bodo na to reagirale verske skupnosti v Sloveniji, če jim gre za to, da bo njihovo delo za blagor vernih državljanov še našlo prostora v javnem življenju na nacionalnih medijih. Preseneča pasivnost kristjanov in odgovornih Cerkve in ni čuda, da kritični duhovi kot župan Cankove gospod Vogrinčič bijejo plat zvona, saj to pomeni norčevanje iz vernih državljanov. Temu primerno se po tihem oblikuje politika RTV, ki vedno bolj izključuje posebno katoličane kot večinsko versko skupnost iz programskih shem. Tako nimamo verskega uredništva na Radiu Slovenija, a verske skupnosti molče spremljajo ta revolucionarni prevzem nacionalne medijske hiše. Bo treba organizirati odpoved RTV-naročnine?

Da bi odvrnila ljudi od problemov, oblast spodbuja nestrpnost do vernih, posebej do katoličanov, ki so sicer dobrodošli karitativni dejavnik za lajšanje zavožene politike in gospodarstva, a njihova vera in status sta predmet posmeha in iskanja grešnih kozlov. Temu so se pridružili celo novorevijaši, ki podobno ko mnogi verni ne vedo, kaj bi s to Cerkvijo. Sicer je dobro, da je– koga bi sicer imeli za dežurnega krivca za vse družbene nedostatke – a je obenem s svojim naukom tudi stalen izziv vsem, tudi vernim in njihovim voditeljem, da je treba resno vzeti besede evangelija o družbeni pravičnosti in osebni svetosti. Kot sem zapisal v knjigi Občutek pripadnosti, smo katoličani posebej po koncilu poklicani k stalni prenovi in spreobrnjenju, to pa vključuje tudi pravico za ustrezno mesto in vlogo v družbi, ki ju moramo ob vseh upravičenih kritikah svojih grehov dostojanstveno uveljavljati. Dokler ne bomo ne tič ne miš, kot pravi pregovor, pa bo lahko vsakdo počel z nami, kar bo hotel, a bo posledično tudi vsa družba le životarila.

Verniki podružnice Žažar med Horjulom in Vrhniko s samo stosedemdestimi prebivalci so v enem letu popolnoma prenovili podružnično cerkev, za kar so potrebovali veliko sredstev in prostovoljnega dela. Očitno verni zmorejo še marsikaj, le bolj osvestiti in organizirati se bo treba tudi za konkretne poti za družbo resnice in pravičnosti. Sicer se nam kaj lahko zgodi, da bodo sedanji oblastniki podobno kot Hitler, ki je 26. 4. 1941 v Mariboru dejal: »Napravite mi to deželo nemško!« iz Slovenije napravili propadajočo ateistično provinco. Kdo bo potem še posvečal slovenski narod Mariji in iz kakšnih duhovnih virov se bodo napajali bodoči Slovenci? Če bi se vsaj iz budističnih, pa se bojim, da se bodo le še iz usmrajenih mlakuž.