Poletno odkrivanje domačega

| 10.08.2010, 11:45

Pozdravljeni. V naslednjih nekaj vrsticah naj bi komentirala. Toda raje kot to spodbujam, vabim. Govorim o tistem, kar me veseli ali se mi zdi vredno, da bi doživeli tudi drugi.

Smo, za nižje in srednje učeče ter njihove bližnje, v zadnjem mesecu počitnic. Verjamem, da mnogi v poletno dopustniških tednih aktualno, politično, gospodarsko in ostalo dogajanje spremljajo še manj kot sicer in se prepustijo toku bolj sproščujočih dni, kamor jih pač ta ponese. V načrtni, vsaj nekaj dnevni odtujitvi iz realne stvarnosti, okužene z aferami, nepravilnostmi, zlorabami in podobno navlako človeškega nenasitnega pohlepa začutimo, kako prija, da nismo vedno na prepihu, izpostavljeni posameznim, tako osebam kot medijskim hišam, ki velikokrat umetno, popačeno slikajo podobo naše družbe. Še vedno verjamem, da svet vendarle ni tako umazan, da ljudje nismo tako pretirano nagnjeni k egoizmu in zgolj zadovoljitvi svojih potreb ter lastnega dobrobita, da v srcih glavnine ljudi tli čut za dobro.

To pa spoznamo in na novo odkrijemo, ko naš um polnijo doživetja poletnih potepanj po naravi, srečevanja z ljudmi, sproščeni, vsakdanji pogovori. Ko smo preprosto s tistimi, ki so našemu srcu najbližje in je že opazovanje njih prava radost, posebej, če so oči vseh srečne in je preprosto lepo, ko smo lahko skupaj, čeprav morda vsak v svojih mislih, pa vendar tako blizu drug drugemu. To so počitnice, to je simbolika poletja, pa sploh ni pomembno, kje smo. Tudi objem doma nam lahko nudi bogata doživetja, nas napolni in poveže.

Nasprotno, lahko pa gremo na povsem drug konec sveta, pa če potem tam vztrajno in redno na primer preko spleta, iskajoče tipkamo za aktualnimi novicami, si nismo naredili kaj velike usluge.

Počitnice se začno v glavi.

Moje počitnice so, že nekaj let, usmerjene v širšo ali bližnjo okolico mojega doma. Vsaj nekaj dni izrabim za odkrivanje kotičkov, ki so tako rekoč pred mojimi očmi. Zanje med delovnimi in z drugimi obveznostmi zapolnjenimi tedni nimam ali časa ali pa niti ne sposobnosti, da bi jih videla ter jim namenila nekaj pozornosti. Kako lepi in izredno zanimivi znajo biti takšni kratki enodnevni izleti, ko na novo odkrivaš tisto, kar misliš, da poznaš. Obenem pa ob odkrivanju naravnih lepot, dediščine, izročila, navad domačega okolja, krepiš pripadnost. Spoznavaš, kdo si in nenazadnje, zakaj si takšen. Stara resnica je, da nas okolje, v katerem živimo, značajsko oblikuje.

Slovenci se lahko pohvalimo, da živimo na zelo razgibanem delu sveta. Ne samo pokrajinsko, torej geografsko, ampak imamo predvsem pestro paleto navad, običajev, šeg, različnih izrazov ljudske kulture, umetnosti, izvirnosti. V skoraj vsakem podeželskem zaselku se najde nekdo, ki ve povedati kaj o prvobitnih ljudeh in njihovih življenjskih navadah. Zadnja leta je narejen korak naprej, vse več je posameznih pobudnikov, manjših skupin ali društev, ki ohranjajo prvobitno. Zdi se, da je močno v porastu zanimanje za dediščino. V tem smo drugačni. Po izročilu kraja, okolja, iz katerega izhajamo, smo lahko prepoznavni. V nasprotnem smo le kapljica v morju podobnih. Brezimni.

Teh mojih pet minut bi danes rada izrabila prav za povabilo, da v prihodnje zavestno namenjamo več pozornosti trudu, skrbi, prizadevanju posameznikov, ki se trudijo ohranjati in predvsem prenašati dediščino naprej. Da v prvi vrsti najprej sploh cenimo njihovo delo, vsako prizadevanje v tej smeri, posebej, če je njihovo zanimanje iskreno in so s srcem pri odkrivanju skoraj že pozabljenega. Veste, oni so naši pravi ambasadorji zgodovine.

Prepričana sem, da je sedanji čas zelo osiromašen pri predstavitvi zgodovine in naše preteklosti. Učbeniki našim otrokom ne nudijo veliko etnološkega znanja, največ odgovornosti je preložene na nas, odrasle, starše, da odpeljemo otroke v svet izročila. Jim pokažemo stare predmete, trud naših očetov in mam, kako so se preživljali, njihovo neutrudno ročno delo, pa tudi njihovo veselje ob praznikih. Prav zato, ker je bilo velikokrat hudo, so okušali slast praznovanj. Nam je danes komaj še kaj drugače ob prazničnih dnevih „napram“ navadnim, delovnim.

V poletnih tednih je po Sloveniji toliko raznolikih prireditev etnološke vsebine, da včasih ne vemo, za katero bi se odločili. Vesela sem te pestrosti. Posebej tistih dogodkov, v katerih prepoznamo resen in odkritosrčen namen opozoriti na dediščino in jo s seznanjanjem drugih tudi ohranjati.

Hitro lahko začutimo, kje jih je spodbudil morda samo zaslužek, pa so se ga odločili poiskati pod pretvezo dediščine. Takšne se da hitro spregledati. Vas pa vabim, da med ponudbo dogodkov včasih raje zavijete proti kakšni vasi, manjšemu podeželskemu okolišu, kjer se ljudje sploh ne znajo pretvarjati. Preprosto pokažejo tisto, kar so in kar živijo.

Kaj ni prisrčna gospa, ki ure prostega nedeljskega popoldneva, prostovoljno, ker se ji tako zdi edino prav, da bi ne šlo v pozabo znanje njene mame, še prej babice, posveti čas otrokom, pa jih uči na stari, preverjeni način na primer pripravljati in peči dobrote. To je samo en primer, koliko bi jih lahko še našteli. Ne prezrite teh ljudi. V mojih očeh so veliki, res plemeniti. Oni ohranjajo in nadaljujejo slovenstvo. Jim bomo sledili, jim s prihodom na različne prireditve in prikaze bogatega izročila izkazali vsaj nekaj pozornosti in s tem izraza spoštovanja za njihov trud in neplačano pomembno poslanstvo?

Če ste prikimali, se morda kdaj v bližnji prihodnosti srečamo na enem od vaških trgov ali kje drugje. Do takrat vse dobro.