Štefan IskraŠtefan Iskra
Andrej NovljanAndrej Novljan
Petra StoparPetra Stopar

Kruha in iger!

Slovenija | 16.07.2010, 18:25

Preteklo nedeljo se je končal najbolj spremljan športni dogodek letošnjega leta, svetovno nogometno prvenstvo, ki je pri nekaterih zemljanih sprožal veselje in evforijo, ter obup in solze razočaranja pri drugih. Vsi pa so bili zadovoljni, da so en mesec lahko spremljali prvovrstne igre.

Čeprav je naš svet vse bolj povezan in razvit, še vedno deluje po prastarih pravilih in načelih - dajte malim ljudem »kruha in iger«, pa bodo vsaj za določen čas pozabili na svoje tegobe. Moram pa povedati, da so bili otroci na našem župnijskem oratoriju tudi glede odnosa do žoge mnogo bolj pristni, kot pa smo odrasli. Med ostalim so pripravili tudi zahvale. Absolutno največjo podporo vseh prisotnih je dobila zahvala: »Hvala Bogu za žogo!« Ja res, hvala Bogu za žogo na oratoriju. Kakšno pristno in veliko veselje si lahko otroci naredijo z najbolj preprosti žogo! Zato upam, da boste tudi veliki otroci, ki poslušate ta komentar, našli kakšno žogo in v krogu svojih bližnjih organizirali kakšen pristni družinski spektakel, da se ne boste ves čas nahajali zgolj v imaginarnem bleščečem medijskem svetu. Bog je ustvaril žogo zato, da se z njo igramo in da se veselimo skupaj s svojimi bližnjimi, ne le da gledamo zvezdnike, kako se z njo igrajo. Poskusite in boste tudi Vi zagotovo vzkliknili kot so otroci na oratoriju: »Hvala Bogu za žogo!«. Verjemite mi, da otroci zelo dobro vedo, da jih ima Bog zelo rad, ko pa jim je dal žogo in da se jim je omogočil igrati z njo.

V slovenskem političnem in družbenem življenju pa je skladno z uvodoma napisanim pravilom še vedno vse po starem. Podjetja kršijo obsega svoje proizvodnje ali celo zapirajo svoje obrate, vedno več delavcev se seli na Zavod za zaposlovanje, kjer bodo prejemali denarno nadomestilo in z njim skušali preživeti mesec, medtem, ko se nekaterim, ki si zamišljajo nerealno velike projekte. Predvsem zaradi pridobitve volivcev na naslednjih volitvah jim uspe »izmolsti« za več kot 100 milijonov EUR posojila, ki verjetno nikoli v celoti ne bo vrnjeno. Pa da ne bo pomote, nisem nasprotnik športa, ne glasbe, in ne (pozitivne) zabave. Neprimerna pa se mi zdijo dejanja nekaterih, ki svoje lastne interese zavijejo v folijo »splošnega družbenega interesa«. Človek na koncu dobi občutek, da jim je njihova funkcija sama po sebi umevna oziroma sama sebi namen, in da so tisti ljudje, ki opozarjajo na nepravilnosti, zateženi nergači, ki zgolj gledajo, kako bodo očrnili druge.

Sicer pa se v slovenskem političnem življenju sploh ne pozna, da so se začeli poletni dopusti, saj imamo politične elite, ki se obnašajo kot da poletni dopusti trajajo že ves čas. Malo iger, malo zabave, malo socialnih transferjev in veliko pompa ter veliko »PR države«. Sistem deluje dobesedno po načelu »kruha in iger«. Vprašanje je le, kako dolgo bo naša država lahko tako funkcionirala? Zelo verjetno do naslednjih državnozborskih volitev. Potem pa se bo zgodil resnični udar na življenjski standard, saj se bodo začeli posamezni družbeni podsistemi dobesedno sesedati.

Rešitev za marsikateri politični problem je obči konsenz glede temeljnega načela glede dolgoročnega delovanja naše družbe: »V Republiki Sloveniji je javnofinančni primanjkljaj dovoljen samo v primeru izrednih razmer.«, kar bi bilo potrebno zapisati tudi v ustavo. Če si iskreno priznamo, da dolgoročno ne smemo trošiti več kot ustvarimo, se bomo glede marsikaterega težkega vprašanja bistveno lažje in bistveno bolj transparentno dogovorili. Če pa trošimo nekaj, česar nismo ustvarili, se moramo zavedati, da bo takšnega neodgovornega življenjskega sloga moralo biti prej ali slej konec, in tedaj bomo morali povrh vsega tudi vse v preteklosti zapravljeno vrniti, skupaj z obrestmi.

Če ne bo prišlo do navedene spremembe v našem razmišljanju in delovanju, se že čez dve leti več ne bomo pogovarjali o zamrznitvi pokojnin, ampak o njihovem 15% znižanju. Ravno tako več ne bomo govorili o potrebi po 5% znižanju stroškov javnega sektorja, temveč o 30% znižanju mase plač in ostalih stroškov namenjenih javnim uslužbencem. Ne bomo se pogovarjali o davku na nepremičnine v višini nekaj deset evrov na stanovanjsko enoto, temveč o nekaj sto evrov na stanovanjsko enoto. Ravno tako se več ne bomo pogovarjali o malem delu, kjer bodo morali tudi v bodoče študenti eno desetino dati študentskim servisom in z njim povezanim parazitom. Če bo v Sloveniji še naprej tako drastično padala konkurenčnost, se tudi več sploh ne bomo potrebovali pogovarjati o zviševanju trošarin in najrazličnejših dajatev na elektriko, zemeljski plin in goriva, ker ne bo več novih produktivnih delovnih mest in posledično tudi ne potrošnje, ki bi se je dalo vedno bolj in bolj molsti. Vse ima svoje meje in v Sloveniji smo v marsikaterem pogledu že dosegli te meje vzdržnosti. Sedaj bomo morali pošteno pogledati, kaj je prav in kaj ne, ter kako bomo lahko v bodoče preživeli. Ni potrebno, da smo doktorji ekonomije, da ob 3,5% vsakoletnem zviševanju števila upokojencev in splošnem podaljševanju življenjske dobe, sedanji model slovenskega pokojninskega sistema predstavlja hišo iz kart, ki z vsako novo karto postaja vse bolj nestabilna. Kot dobro veste pa se hiša iz kart ne podira počasi, temveč se lahko kadarkoli zruši že zaradi enega malo večjega tresljaja.

Okoli nas se dogajajo resnično dramatične spremembe. Lahko bi rekli, da se je čas zopet začel zgoščevati, zaradi česar se bodo v Evropi in Svetu v naslednjih petih letih zgodile bistveno večje spremembe, kot pa so se v preteklih desetletjih. V bistvu se bomo soočili z vprašanjem obstoja slovenske družbe, kot jo sedaj poznamo. Zaradi tega se Katoličani ne smemo zadovoljiti z življenjem po načelu »Kruha in iger«, ki nam ga ponujajo obstoječe politične in gospodarske elite, temveč imamo pravico in dolžnost od vsakokratne oblasti zahtevati odgovorno upravljanje. In del tega upravljanja je tudi spoštovanje načela, da se ne sme zapravljati tistega, kar sploh ni ustvarjeno. Če se bomo obnašali drugače, nismo ne dobri državljani, niti dobri katoličani, temveč povsem povprečni egoistični oportunisti, o katerih bodo naši potomci zelo grdo govorili.

Zaradi razpoloženja in razmer v naši Sloveniji tudi ne smemo biti presenečeni, če državljani sami stopijo v akcijo in zahtevajo od odgovornih, da jih slišijo in resno jemljejo. Tako je tudi zaustavitev predsednika vlade Boruta Pahorja med obiskom v Trbovljah odraz razmer v tem delu Slovenije in tudi po večini Slovenije nasploh. Če nekateri obsojajo aktiviste Eko kroga, češ, da je bilo njihovo dejanje primitivno in nekultivirano, se sprašujem o »odprtosti za dialog« sedanje vlade, ko se morajo njihovi volilci posluževati takšnih fizičnih prijemov in postavljati barikade na ceste, da ta sliši državljane, ki morajo požirati »stranske produkte« naše zgrešene energetske in gospodarske politike. Lastniki kapitala in najrazličnejši lobisti ne rabijo direktno vdihavat najrazličnejših strupov iz industrijske sežigalnice odpadkov, ki se imenuje cementarna. Kolikor se na vsakem koraku zagovarjajo različne človekove pravice, se je v primeru Zasavcev in tudi marsikaterih drugih Slovencev v bližini velikih industrijskih onesnaževalcev pozabilo na njihovo temeljno človekovo pravico do življenja v čistem in zdravem okolju, ki zagotavlja tudi primerno okolje za rojstvo in rast otrok, ter posledično za obstoj delovnih mest in ohranitev manjših urbanih krajev in podeželja, ne pa zgolj Ljubljane. Žalostno je, da država ne izpolnjuje svojih osnovnih funkcij in nalog, med katere spada tudi brzdanje pohlepa primitivnega in razčlovečenega kapitala po čim večjem dobičku, neoziraje se na posledice takšnega ravnanja na okolico, ljudi, naravo. Nisem optimističen glede pozitivnih rezultatov obljubljenega sestanka aktivistov Eko kroga s predstavniki vlade o vprašanju sežiganja odpadkov v Cementarni Lafarge Trbovlje. Večina tistih, ki upravljajo našo družbo je namreč sedaj na svojih vikendih ali jahtah na jadranski obali in so jim besni Zasavci zadnja briga. Torej: dana je bila še ena obljuba, ki ne bo imela želenega rezultata, saj niti ni bila dana s takšnim namenom, temveč zato, da bi »majhen človek – raja« utihnil, in da bi bil zadovoljen, ter da bi lahko »veliki ljudje« še naprej opravljali svoja »velika dela«, ki se jim fino reče bodoče energetska politika. V konkretnem primeru gre za nekoliko modificirano različico prej navedenega načela, ki se v bližini velikih slovenskih onesnaževalcev glasi. »Malim ljudem iger in strupa ter dober PR«.

Ko bi bila naša vlada vsaj tako »pogumna«, kot je pogumna do svojih državljanov, tudi do reševanja odprtih vprašanj s sosedi in tudi nasproti EU, ki smo ji ta teden za reševanje grških dolgov dobesedno poklonili znesek vseh pokojnin, ki se izplačajo v enem mesecu, bi se marsikaj drugače odvijalo. Tako pa človek dobi občutek, da ves čas samo čaka na rešitev od zunaj, da ji bo nekdo prišepnil, kako naj se loti reševanja vedno slabših socialnih in družbenih razmer pri nas, ki bodo prej ali slej pripeljale do precej večjega izbruha »nasilja«, kot je bilo to v Trbovljah.

V teh dneh, ko se Slovenci odpravljamo na dopust, ne pozabimo: bistvo dopusta ni obiskovanje znanih počitniških krajev, zato, da bi bili enaki našim sosedom ali sorodnikov, pa čeprav si tega ne moremo privoščiti, ampak sprostitev telesa in duha od vsakodnevnih nalog in opravil ter skrbi. Zato je enako dober dopust tudi tisti, ki ga preživimo v domačih gorah, zdraviliščih, kopališčih, na duhovnih vajah ali kar doma, …, če si vzamemo čas za sočloveka, če obiščemo katerega od prijateljev ali znancev, ki ga že dolgo nismo videli, skratka, če dopustniški čas namenimo ustvarjanju, ohranjanju ali bogatenju medčloveških odnosov. Ker ti so namreč vedno bolj v krizi, saj se vsak zapira v svoj mali krog, ki ga predstavlja služba – dom – služba, zaradi česar postaja sodobni človek sočloveku volk. Srečen je tisti človek, ki zna srečo najti v svojem domu in v svojih bližnjih, ter za srečo ne potrebuje dragih jaht ali obiska glamuroznih počitniških destinacij. Poleti je sreča zelo blizu vsakega od nas. Upam, da jo bomo zmožni odkriti in razmnožiti.

Ivan Kukar, član Komisije pravičnost in mir

Slovenija, Komentarji
Boj s pozebo v nasadih borovnic na ljubljanskem barju (photo: Rok Mihevc) Boj s pozebo v nasadih borovnic na ljubljanskem barju (photo: Rok Mihevc)

Kolikšno škodo je povzročila pozeba? #podkast

Po prehodu izrazite hladne fronte pred tednom dni, smo v petek, v nedeljo in včeraj bili priče pozebi. Razmere so se krajevno zelo razlikovale, prav vse sadjarje in kmete pa je strah, da to pomeni ...

Lojze Čemažar (photo: Jože Bartolj) Lojze Čemažar (photo: Jože Bartolj)

Pri svojem delu vedno izpostavi bistveno

Lojze Čemažar je z nami v oddaji Naš gost spregovoril o svoji umetniški poti, pomenu družine, šol, ki so ga oblikovale in se zahvalil za prejeto priznanje sv. Cirila in Metoda.