Se obeta krušna katastrofa?
| 13.07.2010, 10:26
Na žitnih borzah te dni vlada napeto vzdušje, dogajanje pa na eni strani zaznamujejo z slabim vremenom povezan padec letošnje pridelave žit v teh največjih izvoznicah: Kanadi, Kazahstanu in Rusiji, na drugi strani pa zadnje vesti z ameriških polj, ki kažejo na nekoliko večje pridelke zlatega zrnja od pričakovanih.
Poplave in moča so botrovale velikemu znižanju pridelkov žit v Kanadi, prav tako pa sta na eni strani obilica padavin in na drugi strani suša oklestili pridelek žit tudi v EU, Rusiji in Kazahstanu.
Zadnje novice z ameriških polj so bolj optimistične, saj nakazujejo, da naj bi bila dejanska pridelava tako imenovane trde ozimne pšenice v Združenih državah Amerike višja od sprva pričakovane, in naj bi tako pomagala izboljšati načeto bilanco zaradi manjšega pridelka tako imenovanih mehkih sort pšenice. Še vedno pa na letni ravni v ZDA pričakujejo količinsko manjšo žetev od lanske.
Obilnejšo žetev nakazujejo tudi zanje novice s kitajskih polj, čeprav je Kitajska že napovedala, da bo ves svoj pridelek namenila izključno domači porabi in torej z večjo pridelavo ne bo posegla v štrene mešetarjev na svetovnem trgu.
Zanimiv je tudi pogled na terminske borze, kjer se na primer v Parizu že sklepajo posli za pšenico z dobavo v novembru po 161 evrov na tono, v zadnjih dneh prejšnjega tedna pa je bilo beležiti velik skok cen.
Žal se zdi, da za slovenske kmete dogajanja na svetovnih borzah niso merodajna, ampak je njihova usoda prepuščena predvsem mešetarjem na madžarski borzi in igricam, ki se tam igrajo. Pridelek zlatega zrna je bil lani na madžarskem dober, silosi so bili polni in največja skrb tamkajšnjih prekupčevalcev je bila, kako te silose do letošnje žetve čimbolj izprazniti.
V veliki meri jim je to uspelo, spomladi pa so se na ta račun s poceni tamkajšnjo pšenico oskrbeli tudi slovenski mlinarji. Nekateri med njimi so naredili še korak naprej in namesto, da bi se oskrbovali s pšenico, raje silose napolnijo kar z moko, ki v večini primerov prihaja iz mlinov naše severne sosede.
In kaj vse to pomeni za slovenske pridelovalce zlatega zrnja?
Nič dobrega. Polni silosi so izjemno orožje v rokah domačih odkupovalcev, ki si iz leta v leto izmišljajo nove kakovostne parametre, ki jim mora ustrezati zrnje, da ga odkupijo. V letošnjem letu so še pred dobrim tednom dni slovenski odkupovalci kmetom dali vedeti, da slovenskega pridelka pravzaprav ne potrebujejo. Potem, ko je Prekmurje obiskal kmetijski minister, pa so pohiteli in ponudili odkup zrnja po ceni od 100 do 130 evrov za tono. Pri tem se je čez noč pojavila razdelitev znotraj srednjega B razreda, kar v praksi pomeni, da bo večina odkupljenega zrnja padla v tretji kakovostni razred in bo odkupljena po približno 110 evrov za tono. Po besedah kmeta Franca Kučana, podpredsednika kmečkega sindikata, sta se dva največja odkupovalca na ta način odločila »načrtno uničiti zasebne pridelovalce žit«.
Da je temu res tako, so včeraj dokazali tudi podatki, ki jih je predstavila Kmetijsko gozdarska zbornica Slovenije. Ti jasno kažejo, da dobrih 50 odstotkov cene kruha v svoj žep spravijo trgovci, 43 odstotkov mlinarji in peki, le 7 odstotkov pa dobi kmet.
Ob krivičnem odnosu trgovcev in tudi živilsko predelovalne industrije do kmeta, sem se v svojih komentarjih že velikokrat ustavil. Porazen je in iz meseca v mesec se poslabšuje. Se pa ob vsem tem postavlja tudi vprašanje, kje so v tej zgodbi slovenske zadruge, ki tudi same odkupijo le smešno majhno količino doma pridelanega žita.
V žalostni zgodbi o odkupu žit, ki se vleče že več kot desetletje, je zelo jasno dejstvo, da je najbolj neugodno pridelano pšenico prodajati na njivi, takoj po žetvi. Če bi kje lahko svojo vlogo dobro odigral zadružni sistem, bi jo lahko odigral na tem področju. Zgraditev razpršenih skladiščnih kapacitet, bi bila velika naložba v prihodnost in predvsem jasen znak, tako mlinarjem, kot tudi trgovcem, da se mora izsiljevanje končati.
Največjo moč pa imamo potrošniki. Žal nam je Slovencem očitno vseeno, da nam peki pečejo kruh iz pšenice, ki je bila s pomočjo do narave dokaj vprašljivega odnosa pridelana nekje na vzhodu in zmleta v moko pri naših severnih sosedih. Se bomo prebudili? Bomo zase in za naše otroke končno od trgovcev zahtevali kruh iz zdrave domače slovenske pšenice? Izbira je naša!
