Sebastjan Erlah
Buška je buška za vse!
Minuli teden je bil vroč. Pa ne samo zaradi visokih temeperatur, slovensko ozračje je že v začetku tedna dodobra ogrel napad vandalov na do gejev in lezbijk prijazen ljubljanski lokal Cafe Open in hišo sodnice, ki je lani obsodila napadalce na gejevskega aktivista Mitjo Blažiča. Sledilo je tudi nadaljevanje razprave o družinskem zakoniku, kjer se je pokazala nedemokratičnost in nestrpnost do zagovornikov klasične družine s strani predsednice odbora Andreje Črnak-Meglič. Bili pa smo tudi v t.i. Tednu Parade ponosa, ki se je sklenil v soboto.
Napadalci so se lokala Cafe Open lotili z grafiti in molotovkami, na steno hiše, v kateri živi sodnica, pa so napisali „buška je buška“. V zadnjih desetih letih to ni edini napad. Pred enim letom so se nepridipravi pred omenjenim lokalom znesli nad gejevskim aktivistom Mitjem Blažičem, napadi na sodnike pa so se zgodili tudi v Kopru, Mariboru, Kranju in Novem mestu.
S temi dejanji smo očitno postali država po zgledu Srbije in Italije, kjer se tamkajšnje mafije redno poslužujejo tovrstnih metod za ustrahovanje sodstva, ki je eno izmed treh vej oblasti. Na tej ravni nas tako početje posameznikov ali skupin lahko močno zaskrbi. Na napad so se takoj odzvali predsednik države Danilo Türk, pravosodni minister Aleš Zalar in notranja ministrica Katarina Kresal. Vsi trije so dejanje ostro obsodili.
Pohvalno, saj se vsi strinjamo, da v pluralni in demokratični družbi nasilje ne sme imeti prostora v izražanju nestrinjanja z drugače mislečimi. A ti trije odzivi imajo grenak priokus neresnosti. Kakor je pravilno ugotovil prvak opozicije Janez Janša, se obsodbe naslavljajo samo na nekatere marginalne skupine, pri drugih pa so isti akterji tiho. Tako so znani primeri, kjer se omenjena trojica ni odzvala, kaj šele, da bi obsodila kakršno koli nestrpnost.
Nihče ni obsodil npr. žaljivih grafitov, ki so se že v aprilu pojavili na kombijih, parkiranih na dvorišču cerkve Srca Jezusovega na Taboru v Ljubljani. Vandali so jih posprejali s kljukastimi križi in napisi „pedofili“. Drugi znani primer se je zgodil kar v samem parlamentu, ki naj bi bil hram demokracije. Predsednica odbora za družino Andreja Črnak-Meglič si je dovolila nestrpno in do demokracije in s tem do parlamenta in države žaljivo potezo. Iz obravnave spornega družinskega zakonika je na nedemokratičen način izključila predstavnika zagovornikov klasične družine Aleša Primca. Kot razlog za to pa je navedla njegovo merjenje časa, ki so ga za predstavitev argumentov porabili razpravljavci. In to kljub temu, da Primc ni kršil nobenega člena poslovnika! S tem je Črnak-Megličeva iz razprave svojevoljno, ker se je pač ona tako odločila, poslala na „ignore“ 50.000 ljudi, ki so podpisali peticijo za ohranitev integritete klasične družine.
V nobenem primeru se Türk, Zalar in Kresalova niso oglasili, kaj šele, da bi obsodili takšna dejanja. To postavlja na laž odgovor z Ministrstva za notranje zadeve, kjer so na naše vprašanje, kako se ministrica odziva na različne oblike nestrpnosti, zapisali, da bi se v primeru tovrstnih napadov na vernike odzvala enako. V povezavi s pisanjem do kristjanov žaljivih grafitov po slovenskih cerkvah, različnih spletnih portalih, kjer se načrtno širi in hujska k nestrpnosti do kristjanov – npr. spletne strani društva za zaščito ustave in žrtve Cerkve, ki deluje pod okriljem skrajno militantne in nestrpne verske sekte Univerzalno življenje – pa si je minister Zalar dovolil celo cinizem. V odgovoru na enako vprašanje, kot smo ga zastavili notranji ministrici, je zapisal: „Zavedati se moramo, da Rimokatoliška cerkev ni manjšinska družbena skupina, ampak institucija, ki ima pomemben družben položaj, zato položaja nista primerljiva.“
To me spominja na cinizem, ki smo ga kristjani doživeli že v preteklosti. Ko je skupina Strelnikoff na ovitek svojega albuma postavila podobo Marije Pomagaj z Brezij, so ji v naročje namesto Jezusa postavili podgano. Takrat so se nekateri akterji v politiki na proteste kristjanov odzvali s tem, da so branili svobodo umetniškega izražanja in vehementno trdili, da ne razumemo umetnosti. Pa si naj še jaz tukaj dovolim cinizem glede zadeve Cafe Open. Homofobni napad?! Ah, dajte no! To je le svoboda umetniškega izražanja! Ne, ne… tisto ni nikakršna homofobija! Ljudje, vi ne razumete umetnosti! Se sliši drugače, ne? Naj ob tem povem še to, da smo enako vprašanje zastavili tudi predsedniku države Danilu Türku, vendar do sedaj odgovora še nismo prejeli.
Kaj naj rečemo za zaključek? Če so buške buške, naj bodo buške za vse in ne samo za nekatere. Šele takrat bomo lahko izjave in obsodbe tovrstnih napadov s strani naših politikov jemali resno, dotlej pa lahko govorimo le o diktaturi strpnosti in morebitnemu nabiranju političnih točk enih na račun drugih.
