Krvniki so pozabljeni, mučenci pa živijo
| 06.07.2010, 07:42
Doživeli smo slovenski evharistični kongres in beatifikacijo prvega slovenskega mučenca Lojzeta Grozdeta. Veliko navdušenje je zaznamovalo nedeljo, 13. junija, ko se je to zgodilo. Toda ob mučencu Lojzetu Grozdetu so povzdignili glas tisti, ki bi ob tem lahko najbolj molčali.
Iz njihovih javnih nastopov, ki so jih tako radi objavili mediji in tako dokazali, da objavijo vse, kar je proti katoliški Cerkvi, veje veliko nepoznavanje krščanskega pomena mučeništva. Organizaciji, ki se je oglasila, bi priporočal, naj s podobno kritičnostjo, s kakršno se je lotila Lojzeta Grozdeta, najprej preišče svoje boje in bitke ter heroje in herojine. Zagotavljam jim, da bi v Sloveniji na prste ene roke lahko prešteli spomenike narodnim herojem, če bi samo malo kritično z vidika človekovih pravic pregledali njihove življenjepise.
Med ugovori, ki oporekajo mučeništvo Lojzetu Grozdetu je tudi ta, da ni bil mučen, ampak »samo« ubit. Tudi če bi bil »samo« ubit iz sovraštva do vere, je dovolj za razglasitev za mučeništvo. Seveda pa mora biti jasno, da se mučenec ni obnašal nasilno ali nosil orožje. To je pri Grozdetu več kot jasno, saj ljudje, ki so ga poznali, vedo povedati, da je javno zatrjeval, da ne bo nosil orožja. Že ta izjava veliko pove o njem.
Oporekovalci mučeništva pa so tudi v nasprotju s samim seboj. Trdijo, da ni bil mučen, potem pa povedo, da je »zagotovo dobil zvrhano mero krepkih in gorkih«. Torej so ga tepli, pa recimo mučili, kajti omenjena definicija lahko marsikaj pomeni, tudi mučenje. Zanimivo, da sedaj točno vedo, kaj so mu delali, a več kot šestdeset let ni nihče čutil potrebe, da bi to povedal. Niti takrat, ko je njegovo mučeniško smrt izpričal Anton Strle in o njem napisal knjigo, zaradi katere je »odsedel« v zaporu pet let. Če so imeli argumente, bi proti Strletu napisali drugo knjigo, ne pa, da so ga zaprli! Prav tako je zanimivo, da danes organizacija točno ve, kako je potekalo Grozdetovo mučenje, medtem ko se drugih pobojev nihče iz organizacije ne spominja. Kar množično izgubijo spomin, ko gre za medvojne in povojne poboje…
To, da je imel potrdilo o gibanju, ki so mu ga izdali Italijani, naj bi pričalo o njegovi vohunski vlogi. Če bi bil res vohun, bi svoje vohunstvo spretno zakril in bi v svoji preproščini potrdila ne nosil s seboj. Da brez potrdila ni mogel med vojno potovati, je pa menda jasno vsakemu razmišljajočemu človeku. Zanimivo je tudi, da tisti, ki naj bi predstavljali partizane, imenujejo osvobojeno ozemlje »sršenje gnezdo«, kamor naj bi pred vstopom »zdrav razum izobraženemu mladeniču narekoval previdnost«. Kar na jok mi gre – torej naj bi človek z zdravim razumom ne vstopal na osvobojeno ozemlje. Močna je ta, ni kaj!
Protestnikom se zdi čudno, da ni za mučenca razglašen nekdo, ki so ga npr. ubili nemški nacisti, ki so bili naši okupatorji. Takih mučencev je v Cerkvi veliko. Naj sam kot človek, ki se ukvarja s pisanjem, spomnim samo na tri take mučence, ki so spretno sukali pero in v svojih spisih v krščanskem imenu poudarjali človekove pravice ter tako prišli v navzkriž z nacionalsocialisti. Najbrž so tudi zato končali v koncentracijskem taborišču, kjer so umrli iz sovraštva do vere, iz katere so črpali moč za dosledno (protestniki bi rekli fanatično) življenje po veri. Prvi je poljski minorit in velik medijski delavec sv. Maksimiljan Kolbe, drugi je nizozemski karmeličan Tit Brandsma, tretja pa je spreobrnjenka iz judovstva sveta Benedikta od Križa, oz. Edith Stein. Vsi trije so mučenci katoliške Cerkve in žrtve nacističnega režima. Nikakor niso edini! Ni mi znano, da bi organizacija, ki protestira ob Grozdetu, ob teh beatifikacijah izrazila hvaležnost svetemu očetu, da je to storil.
Prav tako se organizaciji zdi čudno, da je za mučenca razglašen nekdo, ki ga je »umorila partizanska roka«. Cerkev v Sloveniji tega dejstva ni poudarjala, saj ni bistveno, katera roka mučenca umori. V zgodovini Cerkve poznamo mučence, ki so jih umorile različne roke. Le mučenec je moral, tako kot v življenju, tudi v smrti upodabljati Kristusa. In ker je Kristus umrl tako, da je odpustil svojim sovražnikom, mora tudi mučenec odpustiti tistemu, ki mu je povzročil trpljenje. Tako je naredil vzor mučencev in prvi mučenec sveti Štefan, tako mora vsak drug mučenec. Zanimivo, da mi je to dejstvo v pogovoru večkrat poudarjal dr. Anton Strle, pisec prvega življenjepisa o Lojzetu Grozdetu. Takrat, pred dvaindvajsetimi leti, tega nisem razumel, danes razumem!
Protestniki naj se zato ne bojijo za svoje življenje, pa tudi za svoje privilegije ne. Lojze Grozde in vsi, ki se mu res priporočajo, jim ne želijo nič hudega. Sami so se spustili v polemiko. Pravo češčenje mučencev se ne ustavlja pri mučiteljih, ampak pri zgledu mučencev. To je sporočilo tudi Grozdetove beatifikacije. Cerkev časti na tisoče mučencev, ki so živeli v različnih obdobjih zgodovine. Toda ali vemo, kdo je mučil sveto Marjeto ali svetega Boštjana? Kdo sveto Barbaro? Še za svetega Petra in Pavla ne poznamo njunih krvnikov. Krvniki so pozabljeni, mučenci živijo. Tako bo tudi v Grozdetovem primeru!
