Novomašniku

| 29.06.2010, 14:54

V radijski kapeli, ki je posvečena svetemu p. Piju in blaženi Materi Tereziji, smo se opoldne zbrali k molitvi angelovega čaščenja. Zmolili smo še desetko rožnega venca za letošnje novomašnike ... Ki je za nas težki križ nesel ... V dneh mašniškega posvečenja in novih maš je ponavadi v ospredju tista plat duhovniškega poklica, ki v vsakdanjih trenutkih življenja pogosto zbledi. Vendar ostajajo trenutki, ki tudi sredi najtežjega trpljenja dajejo slutiti, da Bog daje blagoslov.

Videl sem duhovnika, ki se je zaradi pijače opotekal pri oltarju; duhovnika, ki sta mu več pomenila dober avto in njegova klapa kot pa verniki; srečal sem duhovnika, ki se je po napornem dnevu na fari odpeljal v mesto, kjer mu je prijateljica pripravila večerjo in svežo posteljo; obupanega duhovnika, ki je sklenil končati življenje; duhovnika, ki je v velemestu skrbel za prostitutke in nazadnje eno rešil ... Prijateljeval sem z duhovnikom, ki so ga na samotni cesti oropali in ubili. Srečal sem duhovnika, ki je bil v zapuščeni cerkvi največkrat sam pri oltarju. Srečal sem tudi duhovnika, ki je zaradi pomanjkanja dneve in dneve živel ob kruhu in vodi, in duhovnika, ki se je po mnogih letih srečal s svojim zasliševalcem - ko se mu je slednji predstavil, mu je samo z nasmehom pokimal: "Midva se pa že poznava ..." Brez sovraštva, obsojanja ali zagrenjenosti. Marsikaj lahko doživi duhovnik. Skoraj vse - od pekla do nebes.

Kje naj išče oporo? S kom naj deli težke, pa tudi svetle trenutke svojega poklica? Na prvem mestu je tisti, ki ga je poklical. Pomembno je, da ohraniš povezanost z njim. Sprejema te, tudi ko grešiš, ko prelomiš njegove zapovedi, dane obljube, ko za trenutek pozabiš nanj ... Potrebno je, da ga imaš rad, da se vedno znova vračaš k njemu, ga prosiš pomoči, odpuščanja ... Tudi takrat, ko se zapirajo poti in si prepričan, da so te vsi pozabili - celo On. Obstaja pot, na kateri se bosta srečala, res pa je, da je včasih drugje, kot jo iščeš.

Prav je, da ceniš in spoštuješ tudi sebe; da se zavedaš svojega dostojanstva, da so stvari, ki jih lahko narediš le ti. Da si navsezadnje le orodje v božjih rokah. Bodi hvaležen za darove, ki si jih prejel. Ne pozabi, da rabiš čas za molitev, delo, razvedrilo in počitek. V težavah včasih koristi, če se zaupaš drugemu duhovniku, predstojniku, škofu. In če se kdo obrne nate, ne zapiraj vrat svojega doma in srca.

Tudi ljubezen do tistih, ki so ti zaupani, je nujna. Pomemben je spoštljiv odnos do vsakega človeka. Nikoli si ne smeš privoščiti kaj podobnega, kot predsednik države, ki za posameznika lahko reče: "Ne zaupam mu." Naredi križ čezenj in pusti, da ga drugi dotolčejo. Verjetno je včasih težko zatajiti svojo naravo in biti le orodje v Božjih rokah. A za uresničevanje poklicanosti je potrebno prav to. Še vedno si lahko odločen, strog, brez ovinkarjenja, a obenem potrpežljiv, usmiljen ... Pri vsem je pomembno, da živiš iz vere, zaupaš v Božjo previdnost, si delaven, natančen in preudaren. Vse to pričakujejo ljudje od tebe in še več.

Še ena ljubezen je, ki je ne smeš zanemarjati. Ljubezen do domovine, domače besede. Slovenska zgodovina je imela velike duhovnike, ki so bili tudi skladatelji, pesniki, slikarji, izumitelji, zdravilci, veliki domoljubi. Če nimaš vseh teh darov, lahko s svojim ravnanju pokažeš, da spoštuješ njihovo dediščino, svoj narod, stvarstvo, ki nam ga je Bog zaupal. O vsem tem lahko govoriš ljudem in jih spodbujaš, da tudi oni krepijo narodno zavest in samobitnost. Danes je potrebo tudi to, saj državo usmerja vse preveč tistih, ki se obnašajo kot komunistični "hohštaplarji", kot bi dejala izbrisana Angela Vode. Zanje sta narod in domovina le leporečje.

Potrebno je prisluhniti tudi tistim, ki so se znašli na obrobju. Najprej jih moraš opaziti, prepoznati. Ne gre samo za revne ali kako drugače prikrajšane v materialnem smislu. Tudi duševne in duhovne stiske te lahko pripeljejo do roba. Kako jih najti, postati občutljiv zanje? Tudi v duhovniških vrstah denar in oblast zakrkneta človekovo srce. Ga naredita vzvišenega nad vsemi, samozadostnega, pomembnega ... Nikoli si ne smeš privoščiti "dviga trošarin" in mirno zapravljati naprej. Če verniki živijo v pomanjkanju, je prav, da deliš usodo z njimi. In če se sam znajdeš v podobnih težavah, ne pozabi, da Gospodar svojega delavca ne pusti brez plačila.

Ko bodo rože na novomašnem oltarju ovenele in bo ostal samo še križ, ne pozabi, da je za nas nesel težki križ, da so ga pribili nanj ... Tretji dan je vstal, tudi zate.