Lidija Čop
Nova delovno-pravna zakonodaja bo ugledala luč sveta, pa čeprav povsem neusklajena
Komentarji
Po mnenju snovalcev paketa nove delovne zakonodaje je le-ta kljub nekaterim pomanjkljivostim usmerjen v bolj fleksibilni trg dela, zaradi česar bodo določene spremembe za obrtnike in podjetnike dobrodošle. Še naprej pa bo treba budno spremljati in modro sprejemati izvedbene akte, ki bodo sledili sprejetim zakonom.
Prvi je Zakon o minimalni plači, ki je bil sprejet že februarja in omogoča dvomesečno usklajevanje za postopen dvig minimalne plače. Kot je znano, so se za postopen dvig plače lahko odločila le podjetja, ki bi jim dvig naenkrat povzročil prevelike izgube in ogrozil njihov obstoj ali imel za posledico odpoved večjega števila delavcev. Na postopen dvig je moral pristati tudi sindikat pri delodajalcu, svet delavcev ali zbor delavcev, delodajalec pa je moral o tej nameri in o sklenjenem sporazumu obvestiti inšpektorat za delo. Pri tem ne gre prezreti kazenske določbe za neupoštevanje zakona, ki določa za nekatere nerazumno visoke kazni.
Že ob spreminjanju in sprejemanju novega zakona o minimalni plači je Obrtna zbornica Slovenije opozarjala in zahtevala, da se morajo spremembe delovnopravne zakonodaje sprejemati skupaj v paketu. Zagovarjala je stališče, da naj bi se istočasno z dvigom minimalne plače skrajšali tudi odpovedni roki in znižale odpravnine, vendar pa je takrat vlada prisluhnila le zahtevi sindikatov in zakon o minimalni plači po hitrem postopku sprejela, delodajalcem pa obljubila, da bo v pospešenem postopku poskrbela tudi za znižanje odpravnin in skrajšanje odpovednih rokov. In to tudi uresničuje.
V zvezi z zmanjševanjem odpravnin bo delavec za vsako leto dela pri delodajalcu, ki odpoveduje pogodbo o zaposlitvi, upravičen do ene petine oziroma 20 odstotkov osnove. Ministrstvo in sindikati so pri tem vprašanju nižanja odpravnin na povsem nasprotnih bregovih. Ministrstvo ugotavlja, da so navedeni minimalni standardi v primerjavi z ureditvami v drugih evropskih državah na precej visoki ravni, na kar opozarjajo tudi delodajalci. Sindikati pa menijo, da je zniževanje odpravnin popolnoma nesprejemljivo. V ponazoritev navajajo še primer, da bi z novim predlogom zaposleni z minimalno plačo dobil 140 evrov na leto, kar je po mnenju sindikatov v primerjavi z visokimi odpravninami direktorjev in članov uprave skrajno žaljivo. Odpravnina je namreč pomembna zlasti pri starejši populaciji, ki ostaja brez zaposlitve, saj naj bi si z njo ob prihajajoči pokojninski reformi lažje opomogli.
Vlada ob tem razmišlja še o ustanovitvi sklada za odpravnine, vendar naj bi bil ta sklad namenjen vsem delodajalcem. Obrtna zbornica Slovenije zahteva ustanovitev sklada za odpravnine za manjše delodajalce, ki imajo 10 zaposlenih ali manj, ne glede na statusno obliko podjetja. Prednost tega sistema bi bila v tem, da bi se lahko delodajalec na ta način izognil enkratnim stroškom odpuščanja in negotovosti glede velikosti teh stroškov ob najetju delavcev. Še posebno mala podjetja bi se na ta način lahko izognila težavam z likvidnostjo.
Novi zakon predvideva tudi krajšanje odpovednih rokov: za delavce z vsaj 15 let delovne dobe na 60 dni, za delavce z vsaj 25 let delovne dobe na 90 dni. Tudi pri odpovednih rokih sindikati vidijo resen problem, predvsem z vidika zaščite brezposelnih. Po njihovem mnenju bi morali ob krajšanju odpovednih rokov istočasno podaljšati prejemanje nadomestil, kar pa v predlogu zakona ni upoštevano.
Na ministrstvu so prepričani, da so zaradi visokih stroškov odpuščanja marsikdaj ogrožena tudi tista delovna mesta, ki bi jih sicer delodajalci želeli ohraniti, in zato predlagajo uskladitev dolžine odpovednih rokov ter višine odpravnin z mednarodno primerljivimi evropskimi državami v povezavi s predvidenimi rešitvami v zakonodaji na področju urejanja trga dela. V sindikatih pa so ravno nasprotnega mnenja in poudarjajo, da višine odpravnin, ki so pri nas izredno nizke, ne uničujejo trga delovne sile. Problemi nastajajo zaradi odpiranja novih delovnih mest in vlaganja vanje, pri čemer pri nas zelo zaostajamo; nadalje je veliko neskladij in pomanjkljivega sodelovanja med izobraževalnim sistemom in potrebami gospodarstva; tretji problem pa sta po mnenju sindikatov neustrezna zaščita in delovanje instrumentov, kot je Zavod za zaposlovanje.
Kakorkoli že, čaka nas kar nekaj novosti, tudi na področju malega dela, ki je doslej doživel največ odzivov javnosti. Sindikati tarnajo, da njihovo mnenje nihče ne upošteva ali ga celo ignorira, snovalci zakonodaje pa zatrjujejo, da bo nova zakonodaja v prid vsem nam, pa naj se na trgu dela pojavljamo kot delodajalec ali delojemalec. Prihodnost prvih, predvsem pa drugih je tako zelo vprašljiva in negotova. Vprašanje je tudi, koliko, če sploh, bo nova delovna zakonodaja pripomogla k večji konkurenčnosti Slovenije, predvsem pa k njenemu gospodarskemu vzponu, ki ga napovedujejo z optimizmom napolnjene izjave nekaterih politikov in gospodarstvenikov.
