Bistvo nam uhaja...

| 15.06.2010, 11:19

V komentarjih velikokrat pišemo o politiki, ki, seveda, v veliki meri uravnava naša življenja, toda danes, ko je odmevni prostor naše duše še vedno poln vtisov z evharističnega slavja v Celju, misli ne morejo odslikovati nič drugega kot veselje nad življenjem, tako preprosto.

Seveda mi je ob tem žal, ker mnogi, v mislih imam predvsem novinarje, ki bi se, na prvem mestu, morali boriti za resnico in za bistvo, ter ne za všečno in senzacionalistično, ne razumejo kako pomembno poslanstvo opravljajo. Žal mi je, ker se toliko ljudi vsakodnevno hočeš nočeš, ukvarja z dnevnimi novicami. Pozor, ukvarjamo se z dnevnimi novicami. Kot bi se ukvarjali z muhami enodnevnicami. Bistvo pa nam uhaja iz pozornosti.

Novice s katerimi smo zasuti, silijo naše možgane, da histerični tekajo od ene senzacije do druge in jim tako zmanjka časa za tisto, kar je jedro; smisel življenja, ali, če se vprašam v jeziku talentov; Kaj je „cel point tega šova“, ki se imenuje življenje?

Je to res tisto s čemer se ukvarjamo dan za dnem? Ali pa so to drugotne zadeve, začimbe, brez katerih bi bilo življenje neokusno.

Nič drugačno ni življenje tistih, ki smo bili v Celju, gotovo pa je, da je luč Kristusa vsem, ki so pustili, da jih obsije, spremenila pogled. Ob srečanju s sočlovekom se bomo nasmehnili, ker bomo v njem videl sočloveka, morda celo brata. Ob plači, ki je kakršna je, ne bomo nezadovoljni s tistim česar ne dobimo, pa bi morali, ampak s tistim, kar vendarle dobimo in v svojem življenju ne bomo videli svojih slabosti, ampak možnosti. Tudi novinarji so pravzaprav osvetljevalci. Prižigajo reflektorje različnih barv, različnih moči in tako ali drugače osvetljujejo ljudi in dogodke, ali pa jih ne, pa bi jih morali. Novinarji so očala naše družbe, ki bi morala ostriti pogled, pa jih velikokrat zaradi marsičesa tako umazana, da bi bolje videli brez njih. Tako lažje razumem mnoge, ki verjetno prav zaradi tega nočejo več gledati ali sploh imeti televizije, na primer. Kljub temu, da se s tako drastično potezo težko strinjam, jim zavidam, ker se mnogo lažje osredotočijo na bistveno.

Seveda ne pričakujem, da bodo vsi kar razumeli tisto, zaradi česar je kar 32.000 vernikov prišlo v Celje. Gre za nedoumljive reči, ki jih lahko vidimo zgolj v moči vere. Si pa res srčno želim, da bi v časopisih in prispevkih nehali prispevki, ki so narejeni površno, s slabim, ali nikakršnim zgodovinskim znanjem in brez vsake primerne in nujne distance, kot se je dogajalo tudi ob kongresu in beatifikaciji prvega mučenca, Alojzija Grozdeta.

Na eno od bistvenih stvari nas je skušal opozoriti evharistični kongres in znotraj dogajanja v nagovoru misijonar Pedro Opeka, ki je rekel, da je ena od mnogih skrivnosti evharistije to, da smo vsi kot eden.

Težko je ubesediti tisto, kar v nas odmeva danes in zaradi česar smo vztrajali na vročini, ki je danes že pozabljena, povsem nemogoče povedati, kaj vse nam pomeni košček kruha.

V njem je skrito Jezusovo umivanje nog apostolom, ki je s tem dal vedeti, da Bog ne gospoduje, ampak je skrivnostno in nedoumljivo odvisen od naše svobodne volje, v njem vidimo Jezusovo smrt na križu s čemer je izpolnil in izrazil največjo ljubezen, dal življenje za prijatelja. V koščku kruha se zrcali tudi največja zapoved: Ljubi Boga in svojega bližnjega kakor samega sebe.

Med slavjem je bil z nami Jezus skrit pod podobo kruha in vina, ki nas je ohrabril in nagovoril k edinosti, še več, k ljubezni do drugega, drugačnega. Bil je torej On, bil sem jaz in vsi, ki smo jih prinesli v svojih srcih. V Celje nas je pripeljala vera, iz vsega, kar smo tam doživeli pa bomo črpali moč, da bomo to največjo zapoved uresničevali do bližnjih in manj bližnjih in tako resnično postali kvas v našem narodu.