V začaranem krogu – samo zaradi krize?
| 14.06.2010, 15:18
Leto 2009 se je za večino slovenskih podjetij izteklo precej slabo. Prva polovica letošnjega leta pa je bila bistveno uspešnejša, vsaj če sklepamo na podlagi podatkov o večjem številu podjetij, ki so prvo četrtletje poslovala z dobičkom. To je po eni strani potrdilo uspešnost ukrepov, ki so jih za izboljšanje razmer sprejeli v gospodarskih družbah. Po drugi strani pa se je zaradi izboljševanja razmer na tujih trgih povečala količina novih naročil tudi pri naših podjetjih. Vendar pa bo šele prihodnost pokazala, ali so podjetja zastavljeni cilj večje moči in konkurenčnosti dosegla, ne samo z zmanjševanjem števila zaposlenih, ampak predvsem z razvojem, novimi izdelki in povečanjem dodane vrednosti. Če bodo morala podjetja za enak prihodek kot pred krizo izvoziti čedalje več, potem se lahko znajdejo celo v slabšem položaju kot pred krizo.
Na splošno je mogoče ugotoviti, da v gospodarstvu tudi po izboljšanju razmer na svetovnem trgu, k čemur so med drugim pripomogli precejšnji finančni vložki držav, še ni zaznati večjega optimizma. Seveda so značilnosti posameznih podjetij in dejavnosti različne, saj nekateri poslujejo bolj dolgoročno, drugim se denar hitreje ali počasneje obrača. Po drugi strani se v Sloveniji dogajajo nove privatizacije. Čedalje več podjetij v težavah išče nove lastnike ali strateške partnerje, priča pa smo tudi zapiranjem podjetij, za kar krivijo kar krizo. Tako medtem, ko se v veliko podjetjih razmere izboljšujejo, se nekateri drugi ne morejo otresti izgub in groženj stečaja. Kot da bi si želeli, da se slovensko gospodarstvo sesuje. Takšne pesimistične ocene je možno napovedovati tudi na podlagi nekaterih informacij, ki govorijo o tem, da se je kar sto tisoč zaposlenih v strahu pred pokojninsko reformo in pred podaljšanjem delovne dobe, pri pokojninskem zavodu zanimalo za možnost upokojitve. To pa bi res sesulo tako gospodarstvo, ko tudi pokojninsko blagajno.
Pesimistične so tudi napovedi o številu brezposelnih. Poznavalci razmer še opozarjajo na veliko škodo, ki je nastala ob poslovanju podjetij, ki so zaradi krize načrtovane investicije prestavile v ugodnejše čase, saj to lahko pomembno vpliva na njihovo konkurenčnost. Vlada sicer obljublja olajšave za investicije, vprašanje pa je kdaj bodo, če bodo ob vedno novih rebalansih proračuna sploh začele veljati. Seveda pa je brez denarja težko vlagati, še posebej zato, ker so se podjetja pri radodarnih bankah navadila in razvadila s prekomernim zadolževanjem. Slovensko gospodarstvo, ki si je v minulih letih nabralo velike dolgove, si bo letos kot prednostno finančno nalogo prizadevalo kratkoročna posojila spremeniti v dolgoročna, da bi se njihovo vračanje morda zamaknilo v ugodnejše čase. Za odlog plačevanja posojila pa sta seveda potrebna tako podjetje, predvsem pa banka. Če bodo banke določenim podjetjem ugodile prošnji za odlog plačila, bo na drugi strani seveda manj denarja za ostala podjetja. S tega zornega kota torej krizi še zdaleč ni videti konca, in izhode strategije bodo prej ko slej morale vključiti tudi iskanje izhoda iz tako imenovanega finančnega labirinta.
Sicer pa se lahko spomnimo, kako nerealno optimistične so bile napovedi ob izbruhu krize. Ko se je začelo v ZDA, so bili v Evropski uniji prepričani, da nam ne bo hudega. Ko se je začelo v Evropi, smo v Sloveniji poslušali, kako se nas bo recesija le dotaknila, saj smo vendar majhnosti, znani po pridnosti in seveda izjemni prilagodljivosti. Ko se je kljub temu začelo še pri nas, pa smo poslušali o hitrem koncu krize. Toda danes, po več kot letu dni trajajoče krize, še kar naprej poslušamo neverjetno optimistične razglaševalce, češ da smo krizo sicer že premagali, in je sedaj le še čas za dvig konkurenčnosti, ki pa je medtem (kdo ve zakaj?) padla kar za dvajset mest na svetovni lestvici konkurenčnosti. Med preživljanjem in premagovanjem krize smo torej postali povsem nekonkurenčni. Za nekonkurenčna podjetja pa je prej ko slej pričakovati njihov propad. Nekateri poznavalci zato zatrjujejo, da se bo kriza končala šele takrat, ko bodo podjetja lahko normalno poslovala, kar pa se bo zgodilo šele, ko si bodo opomogli tudi ljudje, kar pomeni povečanje potrošnje. Samo takrat, ko bo končni kupec lahko spet normalno trošil, bodo podjetja ustvarjala poslovne učinke in šele takrat bo imelo smisel govoriti o dodani vrednosti in dobičkih.
Naj zaključim z mislijo, ki sem jo pred kratkim zasledila v enem od slovenskih mesečnikov. Vedno velja, da kadar velika multinacionalna podjetja kihnejo, se velika svetovna podjetja prehladijo, srednja zbolijo, mala pa dobijo pljučnico. Če pogledamo slovenska podjetja in podjetnike ter jih primerjamo s prej omenjenimi velikimi, lahko ugotovimo, da spadamo v zadnjo kategorijo bolnikov. Kdo bo ozdravel zadnji, pa je tudi jasno.
