Pogled na dobrine sveta

| 11.06.2010, 08:09

V današnjem času je veliko črnogledosti, veliko je nezadovoljstva in razočaranja nad vsemi področji življenja. Zlepa človeka v njegovih potrebah in njegovi notranjosti ne zmoremo osrečiti. Vsebinsko bogastvo za doživljanje in materialne dobrine za preživetje, ki se nam ponujajo vsak dan, kot da gredo mimo nas, ne zaznamo jih. To kažejo tudi nedavni protesti mladine pred Slovenskim parlamentom in drugje v svetu (Franciji, Grčiji, Tajski), ki se izrazijo v zelo agresivni obliki z uničevanjem tuje lastnine in uničevanjem simbolnega, ter množičnim popivanjem (ko človek zgubi kontrolo nad seboj in svojim početjem).Živimo v sorazmerno gmotno ugodnem času, čeprav socialno nepravičnem.

V protestih ne gre le za pomanjkanje materialnih dobrin in socialno neenakost, manjka nam tudi spoštljiv odnos do obdajajočega sveta, do ljudi, do predmetov, simbolov…, opazen je razkol v pomenu, ki ga oblikujemo do okolja, do ljudi, do obdajajočega predmetnega sveta. S posledicami tega razkola se nato srečujemo v osebnem in družbenem življenju kot celoti.

Zasužnjeni smo s predmetnim, z materialnim svetom (nikoli nam ni dovolj), na drugi strani pa nam ta svet nič ne pomeni. Hlastamo po »dobrinah« in jih kopičimo, vendar pa te dobrine niso pred nami v polnem pomenu.

 

Leonardo Boff opisuje »zakramentalni lonček za vodo« in pravi, kaj je pomenil aluminijasti lonček družini. »Vsakokrat, ko kdo dvigne lonček k ustom, ne pije le vode, temveč pije svežino, prijetnost, domačnost, družinsko zgodovino. V tem lončku je voda sveža in dobra. Kakor da bi bilo pitje iz lončka obred«. Noben kristalni kozarec mu ni enak. Zato nekateri pravijo: življenje uživamo tudi ob skodelici kave, ob koščku kruha, bogatimo ga ob ljudeh, ki so z nami, ki so nam blizu, ki nam pomagajo verovati, da je vredno živeti. Da bi nam bilo dano le to (zakramentalni lonček, skodelica kave) ne potrebujemo bogastva, tudi socialne pravičnosti, ki se v današnji dobi še ne uresničuje.

Spremeniti moramo pogled na svet

Bolj ko se človek postavlja v globlji odnos s stvarmi in drugimi ljudmi, bolj se mu odpira pahljača pomenskega in simboličnega. A vse manj je simboličnega v našem vsakdanjiku, čeprav so simboli zelo pomembno sredstvo življenja in vzgojnega oblikovanja ljudi, po katerem se posreduje večni pomen čutnega in duhovnega. Mati dijaka, ki se je udeležil protestnega shoda pred parlamentom, mi je razlagala le to, da so mladi morali povedati svoje nezadovoljstvo, in jo agresivni način, in poškodbe na stavbi, ki je za Slovence pomembna kulturna dediščina, ki bi morala imeti pomen simbolnega za vsakega Slovenca, niso prav nič motili. Stavba, kot je parlament s svojo arhitekturo in umetnostjo ni samo objekt, kjer se odvija politično delovanje in prizorišče političnega življenja temveč tudi kažipot, ki človeka usmerja, mu določa mesto, vpliva na obstoj državnosti, itd. Zlasti pri ravnanju z mladimi bi pomena simbolnega ne smeli prezreti. Ker pa pozabljamo, se obračamo k poveličevanju človekovih pravic v smeri kot da je človeška osebnost »konvertibilno« blago in pošiljamo mlade v neustrezno borbo za gmotne dobrine. Ekonomska logika nas je prežela in v tem vse preveč vzgajamo svoje otroke.

Danes je moderno biti nezadovoljen in moderno se je upirati; prav v svoji notranjosti, prav v svojem bistvu. Ne znamo sproščeno in umirjeno zreti v prihodnost in v tem smo odpovedali.

Ne le fizično, tudi intelektualno in moralno kultiviranje je pogoj za večjo uzaveščenost, je pogoj, da je človek res človek. Da bi dosegli svojo popolnost, svoje izpopolnjevanje, moramo vse življenje težiti k uresničevanju in k organiziranju samega sebe. Nobena »množična psihoza«, ki se je dogajala pred parlamentom, ni opravičilo za dejanja vsakogar, ki se je z agresivnostjo polotil stavbe parlamenta.

To pomeni, da moramo vnašati v svoje zamisli, čustva in voljo, v svojo usmeritev čedalje več reda in edinosti. Treba se je vzgajati, treba se je najti v bivanju. Vendar kot pravi Pierra de Charden, nas bega tudi to, »da je tako blizu dno in konec vsega, kar nas privlači, občutek obrobnosti, gnus nad človekom, groza nad krhkostjo dobrin, razočaranje…

Pri svojem delu z mladino in odraslimi se vedno pogosteje srečujem z nazorsko praznino, z duhovno, z vsebinsko revščino v doživljanju in razlaganju življenja. Navadno se začnemo s temi problemi ukvarjati, ko mladina ali odrasli doživljajo hujšo stisko, ali postanejo pretirano napadalni do drugih, ko nam tožijo zaradi svojega brezsmiselnega življenja…

Uradna statistika kaže zaskrbljujočo sliko: vse več mladine in odraslih se zateka v omamni svet (alkohol, mamila), narašča agresija nad samim seboj (samopoškodovanja, samomori) ali nad drugimi (po podatkih policije narašča nasilništvo v vseh oblikah, tudi s hudimi telesnimi poškodbami). Vzrokov je gotovo več, eden od pomembnih je tudi širjenje svetovnonazorske praznine med mladimi v imenu »absolutne svobode« v imenu »brezciljnosti«, v imenu »lagodnosti«.

»Ni nesreča, če morate krepko delati, kajti delo krepi človeka, nesreča je, če morate zaradi nakopičenega izobilja lenariti«, pogosto opozarjam mlade pri svojem svetovalnem delu.

Večina mladih, ki sežejo po omamnih sredstvih ali se pridružijo agresivnim izgredom, ne storijo tega zaradi revščine in iskanja pravic, pa tudi ne zaradi preobilja dela, temveč bolj zaradi duhovne praznine, vsebinske revščine v doživljanju, nazorske neorientiranosti, ali kot pravijo mladi: »Ne vem, kaj bi počel s samim seboj; ne vem kaj bi počel s svojim življenjem, znašel sem se v protislovnem doživljanju, ki ga ne znam zapolniti z ustrezno vsebino«.

Naj zaključim komentar tedna z razmišljanjem dijaka o navdihu brezizhodnosti, ki požene ljudi na cesto:

»Sprašujem se, razmišljam, koliko kritičnih, brezizhodnih situacij, resnično vodečih v obup, je v življenju. In ugotavljam, da je brezizhodnega zelo malo. Zelo veliko pa je notranjega doživljanja brezizhodnosti, ki je seveda subjektivna, a le-ta zajame človeka (tudi množico), če ni trdno zasidran v temeljnih vrednotah.