Ne pustimo prodati svojega
Komentar tedna | 04.06.2010, 14:50
Novica, da je papež Benedikt XVI. izrazil veselja nad sklenjenim sporazumom o arbitraži med Slovenijo in Hrvaško, je v Sloveniji izzvala različne reakcije. Nepoznavalci diplomacije so celo menili, da papež nasprotuje upravičenim slovenskim zahtevam.
Po prepričanju mnogih – celo strokovnjakov iz koalicijskega tabora npr. Marka Pavlihe - teh zahtev Vlada Boruta Pahorja s svojim nedialoškim, strokovno neutemeljenem in politično diletantskim delovanjem v tem sporazumu ni zavarovala oziroma pogajalsko dosledno zagotovila in to je razlog nasprotovanja arbitražnemu sporazumu vseh, ki jim ni vseeno, ali bo Slovenija ohranila življenjske interese, predvsem dosedanji prost dohod na odprto morje.
Najbolj prepričljiv razlog za nasprotovanje sporazumu je hiter odstop Vlade od blokade hrvaških pristopnih poglavij in popolno izključitev neodvisnih strokovnjakov ter opozicije pri pripravi in sklenitvi sporazuma.
Nerazumnost in arogantnost vladnega ravnanja potrjuje tudi nasprotovanje, da bi sporazum potrdila dvotretinjska večina v parlamentu. In vrhunec, zdaj Vlada odločitev o sporazumu prelaga na volivce, ki smo najmanj poklicani za presojo njegove strokovne plati. Tako si želi pilatsko umiti roke in posledice odločitve naprtiti državljanom.
Pogled v zgodovino nam nudi vzporednice podobnega ravnanja proti nacionalnim interesom. Tako so slovenski liberalni politiki že v času ustanavljanja prve Jugoslavije sklepali s srbskimi liberalci kompromise v škodo slovenskih nacionalnih interesov. Komunistom pa je bil v ospredju vedno le njihov razredni interes, se pravi pohod na oblast in Kardeljeva prodaja celotne Istre Bakariću je le logična posledica tega. Zaradi komunistov smo izgubili Koroško in Trst in v tem stilu zdaj njihovi nasledniki na oblasti brez dolgoročnih premislekov za trenutne cilje oblasti predajajo naše ozemlje sosedom. Navsezadnje smo zaradi njih izgubili tudi dragocena življenja predvsem kristjanov.
Presenetljiva lahkost ob tem, ko se vsak pravda za meje svojih parcel in so tudi politiki, ki grabijo z veliko žlico. Ob tem bivši in sedanji postkomunistični veljaki ne izbirajo propagandnih žaljivk, s katerimi bi oblatili nasprotnike sporazuma podobno kot so počeli njihovi predniki in vzorniki z vsemi, ki so se upirali njihovim totalitarnim metodam in političnim lažem. To je še dodaten razlog za dvom nad sporazumom, kajti če bi zadeve potekale transparentno, bi bila taka gonja odveč.
Dodaten dvom je ravnanje sosedov. Ti so svoj del sporazuma opravili v nacionalnem soglasju in ga potrdili z dvotretinjsko večino v parlamentu. Očitno so oni to opravili v najširšem dialogu podobno kot druge zadeve in v vanj vključili tudi najmočnejšo civilnodružbeno silo, katoliško Cerkev. Tako je stekla tudi diplomatska dejavnost, ki je premierko Kosorjevo pripeljala tudi do papeža in beseda da besedo. Hrvaška politika je tako javno izrazila nacionalno soglasje – ki ga je še dodatno zavarovala s saborsko prilogo k sporazumu, da kdo le ne bi slučajno ogrožal njihovih gospodarskih ambicij na morju in so tako mednarodno unovčili svoj politični uspeh. Trenutna slovenska oblast itak ne pozna dialoga, ker meni, da lahko počne, kar se ji zahoče. To potrjujejo nastavitve ljudi, ki ponavadi potekajo pod posebnimi pogoji, v glavnem v tako, da vladajo naši in kaj nam drugi pač morete. Ta oblast tako ne rabi ne opozicije ne civilne družbe kot je bilo to v polpreteklosti – najmanj katoliško Cerkev. Ker kadrovanje in delovanje tudi v diplomaciji poteka po podobnih metodah, so tudi posledice temu primerne. Čeprav papež nima časa za tehnične podrobnosti sporazuma, so mu hrvaški diplomati in politiki lahko pojasnili zadeve, ki so jih nacionalno dorekli, slovenski pa očitno tega ne zmorejo in ne znajo ne doma ne drugod in zato predsednik Vlade tudi ni mogel na sprejem pri papežu. Seveda pa to ni glavni problem – čeprav le potrjuje neprofesionalnost te oblasti - pač pa je bolj usodno in pogubno, kam nas bo pripeljala taka politična aroganca. Vprašanje ostaja, kdo pravzaprav to v ozadju počne, kajti človek ne more verjeti, da demokratični politiki prodajajo deželo danes enako kot so počeli to totalitarni. Povedano pa vodi k sklepu, da je lahko razumen Slovenec le proti sporazumu.
