Jezus se daruje za vse
Cerkev na Slovenskem | 03.06.2010, 08:27
Pred Slovenskim evharističnim kongresom in beatifikacijo mučenca Alojzija Grozdeta je razmišljanje ob prazniku Svetega Rešnjega telesa in Rešnje krvi napisal Robert Brest. V nagovoru z naslovom Jezusova in naša daritev je poudaril, da se Jezus daruje za vse in želi, da smo vsi pri njegovi daritvi vključeni.
Vsi vemo, da zvezde ne morejo ljubiti kakor dobra mama ali oče
Danes kristjani praznujemo praznik Sv. Rešnjega telesa in Rešnje krvi. Slavimo in izkazujemo čast Jezusu Kristusu Odrešeniku, navzočem v evharistični podobi kruha in vina. Kristjani verujemo Jezusovim besedam pri zadnji večerji: »To je moje telo,« »To je moja kri.« Z njimi je kruh spremenil v svoje telo, in vino v svojo kri. Mnogi se danes sprašujejo o smislu češčenja Jezusovega telesa. Mar ni to preveč preprosto, ko pa današnji trend išče odrešenje, zdravje in srečo v duhovnih sferah harmonije kozmičnih energij? Prav v tem se človek ujema v zanko in samega sebe dela za predmet, katerega sreča življenja zavisi od njegove sposobnosti in usode energij. Takšen pogled na človekovo življenje bi lahko ponazorili z jokajočim otrokom, ki bi ga namesto mamine ali očetove ljubeče bližine, objema in varnosti bolj tolažile npr. otroku naklonjene zvezde. Vsi vemo, da zvezde ne morejo ljubiti kakor dobra mama ali oče. Za človeka, posebej še za otroka, je mamina in očetova telesna bližina življenjskega pomena. Podobno je za nas kristjane življenjskega pomena Jezusova telesna bližina.
Darujte svoje telo in svojo kri, svoje življenje in svoje umiranje – smrt
Ob božičnem prazniku beremo: »Beseda je meso postala in se naselila med nami« (Jn 1,14). Božja beseda se je učlovečila, torej postala človek. To pomeni, da Beseda, ki prihaja od Boga, prihaja k nam v telesu, se pravi, na način, ki ga ljudje lahko doživljamo, dojamemo, čutimo in sprejmemo. V današnjem evangeliju govori Jezus, učlovečeni Bog, množici o Božjem kraljestvu, in tudi ozdravlja ozdravljenja potrebne. Ni si težko predstavljati, kako blagodejno padajo besede Božjih obljub na ušesa, še več, kakšno veselje vlada med ozdravljenimi. Ob izteku dneva učenci in množica kljub lepim besedam in ozdravljenju čutijo osnovno človekovo potrebo po hrani. Zelo zanimiv je Jezusov klic: »Dajte jim vi jesti!« S tem k sodelovanju kliče svoje učence v občestvo. Vključiti hoče njihov dar - kruh. Čeprav gre samo za pet hlebov in dve ribi, daleč premalo za vsa lačna usta, Jezus ta majhen dar čudežno spremeni. Ozre se v nebo in zahvali Očeta, blagoslovi darove in lomi, da se vsi nasitijo. Takšnemu čudežu ljubezni in darovanja Jezus da novo dimenzijo pri zadnji večerji. Vzame kruh, izreče blagoslov in reče: »Vzemite, jejte, to je moje telo, ki se daje za vas« (Mt 26.26). Podobno tudi za vino: »Vzemite, pijte, to je moja kri.« Jezus s tem naredi dve stvari:
- prva: zakramentalizira svojo telesno navzočnost pod podobama kruha in vina. To pomeni, da pri vsaki sv. maši pod podobama kruha in vina postane navzoče Jezusovo telo in kri. Na ta način je med nami navzoč tudi telesno.
- druga: kakor učenci darujejo svojih pet hlebov in dve ribi, Jezus daruje svoje telo in kri.
Telo označuje celotno Jezusovo življenje od prvega trenutka učlovečenja do zadnjega zdihljaja z vsem, kar je konkretno napolnjevalo to življenje: z delovanjem, molitvijo, postom, oznanjevanjem, ozdravljenji, ponižanjem, pa tudi s slavo… Kaj doda z besedo »kri«, če je daroval vse življenje? Doda smrt. S tem je označen dogodek njegove ljubezni, ko je izkazal svojim ljubezen do konca. Zato je evharistija skrivnost Gospodovega telesa, to je Gospodovega življenja in smrti.
Takoj za besedami »to je moje telo«, »to je moja kri« doda: »To delajte v moj spomin!« Hoče reči, tudi vi delajte to, kar sem storil jaz. Darujte svoje telo in svojo kri, svoje življenje in svoje umiranje – smrt. Apostol Pavel v pismu Rimljanom isto naroča takole: »Darujte svoja telesa v živo, sveto in Bogu všečno žrtev; to je vaše smiselno bogoslužje!«
S svojo daritvijo, ki jo je daroval na križu, blagoslavlja naš dar in ga kakor kruh pomnoži
S telesom dajemo vse, kar konkretno predstavlja naše življenje: čas, zdravje, sposobnosti, čustva, molitev, dobra dela, lahko tudi samo nasmeh, ali kaj dragocenega. Z besedo »kri« tudi mi izražamo darovanje svoje smrti, toda ne nujno dokončne smrti, mučeništva. Smrt je vse, kar v nas pripravlja in napoveduje smrt: ponižanja, neuspehi, bolezni, omejitve, starost, nemoč… O, kako si Jezus želi, da mu vse to darujemo pri sv. maši! Želi si, da mu preprosto darujemo naš dar, naših pet hlebov in ribi, naše življenje in umiranje. V luči današnjega evangelija takšen naš dar (darovanje) Jezus pri vsaki sv. maši iz naših rok sprejema kot dar petih hlebov in dveh rib. S svojo daritvijo, ki jo je daroval na križu, blagoslavlja naš dar in ga kakor kruh pomnoži, da se lahko nasitimo mi in tudi množica okrog nas, to je, naši bližnji. Poskušajmo si predstavljati, kaj bi se zgodilo, če bi s takšno osebno udeleženostjo obhajali sv. mašo, če bi v trenutku posvečenja – nekateri na glas, drugi potihoma, glede na službo posameznika – zares vsi dejali: »Vzemite, jejte.« S takšno daritvijo naše življenje, trpljenje ali bolezen dobi dimenzijo upanja in ljubezni. Trudimo se vedno tako obhajati mašno daritev.
Noben ne sme manjkati pri oltarnem spominu – sv. maši, niti bolnik, ki leži doma v postelji
Še en močan poudarek je pri Jezusovem naročilu: »To delajte v moj spomin!« Naroča ga vsem. Vsi, vsi verniki, torej vsa Cerkev! Noben ne sme manjkati pri oltarnem spominu – sv. maši, niti bolnik, ki leži doma v postelji. Tudi on mora biti povezan z Jezusom, pa čeprav morda samo za prvi petek, ko prejme dar Jezusove daritve – sveto obhajilo. Jezus se daruje za vse in želi, da smo vsi pri njegovi daritvi vključeni. Zato nas praznik Sv. Rešnjega telesa in krvi posebej vabi, da se vsi kot župnijsko občestvo zberemo ob Jezusovi navzočnosti pod podobo kruha in vina in prosimo za Cerkev in njeno duhovno rast, za mir v domovini in po svetu, za blagoslov polj, travnikov, vinogradov, gozdov in vrtov, za naš kraj in vse prebivalce. Tudi procesija z Najsvetejšim je lep izraz, da želimo Jezusa med nami v vsakdanjem življenju, še več, Jezusa priznavamo kot našega Gospoda tudi pred drugimi. Jezus pa blagoslavlja naše delo in polja ter kraj, ter ga tudi varuje. Letos pa nas katoličane posebej vabi na srečanje z Jezusom največji slovenski pastoralni dogodek – evharistični kongres v Celju. Udeležimo se ga in se kot eno občestvo zberimo ob Jezusu, ga počastimo in skupaj z njim obhajajmo skrivnost naše vere, upanja in ljubezni.
