Romanje v Lujan

15. 05. 2010, 08:05 Matjaž Merljak

V nedeljo, 9. maja 2010, je bilo vsakoletno romanje k Materi božji v Lujan. To je najstarejši in najbolj obiskan shod argentinskih Slovencev, saj so romanje začeli še rojaki pred prihodom politične emigracije. Po več kot šestdesetih letih še vedno vsi skupaj romamo na to božjo pot. Lujan je za Argentince to kar so Brezje za Slovence. Ogromna bazilika stoji sredi pampe ob reki in vsako nedeljo privabi tisoče in tisoče romarjev.

Letos je izredno lep in sončen jesenski dan privabil mnogo rojakov. Pravzaprav že dolga leta ni bilo toliko slovenskih romarjev. Visoka stolpa sta že od daleč vabila v Marijino bližino.

Veličastno pročelje bazilike nas je pozdravljalo, ko smo se bližali njenemu svetišču. Ob vhodu sta viseli obe zastavi, argentinska in slovenska ter naznanjali, da to nedeljo romamo Slovenci. Geslo letošnjega romanja je bilo »Po Mariji prosimo za nove duhovnike«. Gotovo geslo in prošnja izražata veliko pomanjkanje duhovnikov med nami. V primeri s prvimi leti naseljenstva, ko jih je bilo izredno veliko, je v zadnjih letih opazna kriza. Vse skupnosti želijo slovensko nedeljsko mašo, a smo razkropljene po Velikem Buenos Airesu in se morajo naši duhovniki, kateri so že v letih, zelo potruditi, da ustrežejo vsem.

Ob desetih je bila romarska maša, ki jo je daroval delegat slovenskih dušnih pastirjev v Argentini msgr. dr. Jure Rode. Med sv. mašo so bilo na razpolago za spoved slovenski duhovniki. Odmor med mašo in popoldansko pobožnostjo smo izkoristili za kosilo in srečanja s prijatelji ter znanci. V zgodnjih popoldanskih urah smo se znova zbrali v baziliki. Najprej je bila pridiga, ki jo je imel salezijanec Ciril Zajec iz Beograda, ki se nahaja na obisku med nami. Po pridigi smo se uvrstili v procesijo za križem, zastavami in banderom Svetogorske Marije.

Najprej so šli šolski otroci z učiteljstvom, sledili so jim možje in fantje ter družine z malimi otroki. Fantje so nosili kip lujanske Marije. Nato se je uvrstilo v procesijo lepo število narodnih noš. Brezjansko Marijo Pomagaj so nosili fantje oblečeni v narodne noše. Tudi ministrantov je bilo veliko. Nato so šli za procesijo duhovniki, redovnice, dekleta in žene.

Med procesijo, ki se je vila po prostranem trgu pred cerkvijo, smo zbrano molili rožni venec in peli Marijine pesmi. Pred vstopom v baziliko je vsak romar dobil spominsko podobico s podobo svetniškega kandidata in mučenca Lojzeta Grozdeta in z molitvijo povezano z njegovim postopkom beatifikacije.

V baziliki so bile pete litanije Matere Božje. Marijo smo prosili predvsem za duhovniške poklice, za naše družine, za slovensko skupnost, argentinski in slovenski narod. Zato smo tudi skupaj zmolili molitev posvetitve krščanskih družin, ki je bila natisnjena na podobicah. Sledil je blagoslov z Najsvetejšim.

Kot na vsakem romanju smo se s pesmijo Marija skoz´ življenje poslovili od lujanske Device z željo, da bi se prihodnje leto znova lahko zbrali ob njeni milostni podobi v svetišču sredi neizmerne planjave.