Romanje v Habsterdick, blagoslov prostora za kapelo v Parizu

| 14.05.2010, 08:36 Matjaž Merljak

1. maja je bilo tradicionalno romanje v Habsterick na francosko-nemški meji. Vodil ga je ljubljanski nadškof v pokoju Alojzij Uran. 2. maja je nadškof v Parizu blagoslovil prostore nove kapele v slovenskem domu v Chatillonu, naslednji dan je obiskal še skupnst v Mericoutru.

V popoldanskih urah 30. aprila je srednjeveški mlin pod svoje obzidje sprejel dragocene goste v osebi ljubljanskega nadškofa v pokoju Alojzija Urana in spremljevalca g. Milana ter msgr. Janeza Puclja iz Münchna. Na ta dan je pred 27. leti po polaganju rok in maziljenju diakon Jože Kamin v cerkvi svetega Mavricija v Freymingu prejel mašniško posvečenje ob prisotnosti škofa Stanislava Leniča in Paul Schmitta iz Metza.

Prvomajsko romanje v Habsterdicku na vzhodu Francije, tik ob meji z Nemčijo, je bilo letos združeno s spominom na prihod pred 90. leti duhovnika Kuharja Alojzija, ki je kot duhovnik študent duhovno oskrboval Slovence v naših pokrajinah. Slovesno somaševanje, pri katerem so se zahvalili za vse duhovnike, ki so delovali na tem področju, je vodil msgr. Alojzij Uran. Z njim so somaševali še msgr. Janez Pucelj, Janez Modic, dekan Alfred Schwartz iz Merlebacha, Fernand Willinger in župnik Jože Kamin.

Romanja so se udeležili Slovenski verniki iz Lorene in sosednje Nemčije, navzoč je bil tudi dr. Janez Šumrada, veleposlanik RS v Parizu, ki se je na ta dan tudi uradno poslovil od naše skupnosti, saj bo v tem poletju zaključil svoj mandat v Parizu. Ob skupnem kosilu v Merlebachu smo se okrepili in okušali zlatorumeno zapečene šunke, ki so se po zaslugi g. M. Sajovca in g. Šinkovca pekle že od zgodnjih jutranjih ur. Hvala tudi okrepljeni skupini kuharic in strežnemu osebju, ki je poskrbelo za ta del druženja. Ob 16. uri smo se zbrali v kapeli svetega Jožefa, kjer smo prisluhnili izvrstnemu koncertu zbora Jadran, kateremu so sledile pete litanije Matere božje z blagoslovom z Najsvetejšim. Po še zadnjem prijetnem srečanju s skupnostjo nas je še istega dne zvečer g. Milan odpeljal proti 400 km oddaljenemu Parizu.

 

V nedeljo 2. maja ob 10. uri smo se v kapeli sv. Terezije v Châtillonu zbrali najprej okrog evharističnega oltarja. Slovesno sveto mašo je daroval nadškof msgr. Alojz Uran. Ob njem sta bila še župnik in delegat Jože Kamin ter diakon Ciril Valant. Petje je bilo ljudsko. V homiliji je g. nadškof poudaril pomembnost kateheze, ki jo je imel Jezus za svoje učence še 40 dni po vstajenju, v času, ko se je v njih naselil strah.... Človeške moči so slabotne, le s temi ne bomo mogli izvrševati božje volje. Jezus ni zamenjal svoje "ekipe" ampak jo je podkrepil.... Življenje je močnejše od smrti, dobrota je močnejša od hudobije, luč je močnejša od teme. Prostovoljno delo je tudi eden izmed izrazov hvaležnosti za božjo dobroto od katere dan za dnem prejemamo. Navezal je nato nekaj misli na svoje dvo- in pol mesečno bivanje v Sveti deželi. Po končani sveti maši je g. nadškof blagoslovil še prostor bodoče kapele, katerih dela se po zaslugi pridnih delavcev približujejo koncu.

Bodoča kapela bo posvečena svetemu križu. Gospod Nadškof je lepo strnil tudi pomen tega posvečenja, ki naj bi imela vsako leto svoj praznik v septembru na dan povišanja svetega križa. Znana mi je navezanost nekaterih članov čaščenju sv. Terezije , tudi ne izključujem možnosti, da bi mogoče v bodoče pred kapelo imeli prostor, ki bi bil njej namenjen, v kolikor nam bi župnija odstopila njen kip. Kdo izmed nas lahko trdi, da ga ne bremeni ta ali oni 'križ' življenja, družinskih težav, bolezni, starosti, osamljenosti. Mogoče si tudi sami nalagamo križe sebi ali še hitreje drugim? Končno križ kot znamenje božje norosti in odpuščanja za naše slabosti, les križa kot znamenje odrešenja. Prostor Evharistije naj bo torej prostor darovanja in zahvale za ceno našega odrešenja. Odpuščanje si moramo izmoliti! Po blagoslovu tega prostora smo prisluhnili besedam g. Fontaina, odgovornega laika, ki je v imenu župnije Châtillon še zadnjič pred vsemi zbranimi slovenskimi verniki tudi povedal vse razloge, ki so župnijo prisilile, da se odpovedo kapeli in prostorom ob njej ter načrtuje rušenje teh (predvideno v poletnem času). Podali smo se v dvorano Jožeta Flisa na skupno srečanje. Za kosilo so nas pričakale nadevane paprike. Od skupnosti smo se morali posloviti ob 14. uri in smo nato nadaljevali pot proti severu.

Po prevoženih 220 km smo dospeli do Méricourta, kjer so nas pričakali rojaki iz področja Sallauminesa, Lensa in okoliških mest ter vasi. Kljub tokrat številčno manjši navzočnosti iz te skupnosti veje duh medsebojnega bratstva in prijazno odprtih ljudi. Pri homiliji se je g. nadškof spomnil tudi dolge prehojene poti naših izseljencev, katerih že šesta generacija živi na teh nekdanjih rudniških krajih. Spomnil se je tudi požrtvovalnega dolgoletnega duhovnika g. Kavalarja. Navezal je nekaj misli na Marijin mesec maj in na njeno zvestobo tudi pod križem. Na sproščenem srečanju po maši, kakršno je za Méricourt običaj, si je g. nadškof vzel čas in se z njimi pogovoril, zapel z njimi nekaj pesmi. Večerjo nam je prijazno pripravila g. Milka. Odpeljali smo se preko Belgije ter Luksemburga in dospeli malo pred prvo uro zjutraj v mlin. Pri skupni evharistiji smo se po krajšem počitku Bogu zahvalili za bogastvo srečanj, romanja in doživetij na vseh treh obiskanih slovenskih misijah. Bogu hvala za vse in vsem!