Arbitražni nesporazum

Komentar tedna | 28.05.2010, 18:18

V teh dneh se nihče ne more izogniti razpravi in komentiranju arbitražnega sporazuma in referenduma o njem. Vsaka izjava in vsak nastop znanih slovenskih osebnosti ali ustanov povzroči plaz nasprotujočih si razlag. Nič drugače in nič bolje ni bilo z izjavo Komisije pravičnost in mir pri SŠK.

Najprej bomo skušali ogovoriti na vprašanje, kaj je komisija dejansko v izjavi povedala?

Prvi poudarek izjave so dobrososedski odnosi, ki so bili in ki morajo ostati tudi v prihodnosti. Dalje izjava pove, da urejanje meja ni v pristojnosti nikogar drugega kot držav in njenih politik, vsekakor to ni pristojnost Cerkve kot ustanove. Naloga Cerkve pa je, da pomaga pri oblikovanju vesti tistih, ki njene argumente poslušajo. Pri tem jo vodi poštenost, zgodovinska resnicoljubnost in prave zahteve pravičnosti. V tem kontekstu izjava opozori, da je izhod na odprto morje za Slovenijo vitalnega pomena, med tem ko Hrvaška tega vprašanja zase ne rešuje v dogovoru z nami.

Izjava se ponovno zavzema za mirno reševanje nastalega problema, a ob tem spomni, da je pogoj za mirno sožitje pravičnost in dogovor, ki ne pozna poražencev in zmagovalcev. Komisija na koncu obžaluje, da moramo o tem soodločati državljani, ker gre za zapletena strokovna vprašanja, a če smo prišli v nastalo situacijo, potem se je potrebno referenduma udeležiti in odgovorno glasovati. Na koncu Komisija izpostavi pravično mejo kot pogoj za trajno sožitje med sosednjima narodoma.

Na prvi pogled splošno in nekonkretno izjavo lahko razumemo kot diplomatsko izmikanje, še posebej zato, ker se je pred časom tudi papež Benedikt XVI, v govoru diplomatom pozitivno opredelil do arbitražnega sporazuma. Za preprostega državljana in vernika izjava kot taka ne pove nič o tem, ali naj glasujemo za arbitražni sporazum ali proti. Dodatna zmeda po predstavitvi izjave v slovenskih medijih, ki so večinoma predstavljali izjavo v duhu, da Cerkev nasprotuje arbitražnemu sporazumu, je pri marsikom vnesla še več dvomov.

Razčistimo torej nekaj temeljnih dilem. Cerkev ni in tudi ne more biti proti miroljubnemu sporazumevanju ter reševanju problemov, ki nastanejo med državami. Zato je razumljivo, da lahko tak način reševanja sporov pozdravi tudi papež, ali nuncij ali škofje. Torej gre za podporo načinu reševanja, ne pa za podpiranje ali nasprotovanje konkretnemu predlogu arbitražnega sporazuma, z vsemi njegovimi detajli, ki so v njem ali ob njem. Ob dejstvu, da je papež ta konkretni sporazum omenjal kot primer dobre prakse, ko še rezultati niso jasni, v govoru diplomatom, pa se zastavlja več vprašanj. Ali je arbitražni sporazum v našem primeru dejansko tako pomemben in velik dogodek, da je na mestu opredeljevanje Sv. Sedeža do njega. Pri tem imamo lahko svoje mnenje. Po moji osebni oceni ne gre za mednarodno tako velik konflikt, da bi se do njega moral opredeljevati ali Vatikan ali ZDA ali recimo OZN. Dejstvo, da sta se do sporazuma opredelila tako Vatikan kot ZDA je pri nas že sprožilo natolcevanje, da sta se oba akterja o tem dogovorila in da nas dejansko stiskata v kot. Tudi ob zadnjem razvpitem obisku Clintona v Sloveniji smo slišali njegovo mnenje, v stilu, kdo pa ste in kaj bi radi. Z veliko gotovostjo lahko rečemo, da niti Clinton niti papež problema ne poznata v detajle, ampak toliko kolikor je potrebno, za njuna načelna stališča.

Da Vatikan problema ne pozna v detajl, smo si morda krivi tudi sami s svojim ignorantskim odnosom do Sv. Sedeža, ki je bil v devetdesetih letih naš zaveznik, po dvajsetih letih zafrkavanja z nunciaturo in drugimi oblikami diletantsva in ignoriranja, ki smo ga uspešno manifestirali do Vatikana, lahko razumemo, da so Hrvati pri Sv. Sedežu bistveno bolj prepričljivi in da imajo tam tudi svoje ljudi, ki vedo kako se stvari streže. Vsekakor omemba arbitražnega sporazuma s strani papeža ni plod slovenske diplomacije in premiera Pahorja ampak hrvaške. Naj spomnimo, da je Pahor ostal pred papeževimi vrati, ko je bil v Rimu.

Torej to, kar nas vernike zavezuje je, da moramo po poti pravičnosti in miru sodelovati v reševanju sporov. O podrobnostih in o okoliščinah, v katerih se nek proces odvija pa si je potrebno ustvariti mnenje na podlagi dejstev in argumentov, za in proti in ne na podlagi tega, če ga omenja še tako visoka avtoriteta kot je papež. Pot argumentacije je edina pot v političnem iskanju rešitev, pravi papež v okrožnici Bog je ljubezen. In Komisija Pravičnost in mir z njim ponavlja, da ne gre za pristojnost Cerkve ampak države in njene politike.

Kar zadeva zgodovinske okoliščine na podlagi katerih se tudi odločamo je potrebno odgovoriti na vprašanje, ali je Slovenija kjerkoli in kadarkoli po 25.06.1991 spreminjala meje na kopnem ali na morju na način, da je gradila ceste, mostove in mejne prehode na spornem teritoriju? Mislim, da je odgovor preprost in jasen, ne.

Dalje je glede na okoliščine potrebno odgovoriti na vprašanje, ali so dosedanje oblike dogovarjanja propadle predvsem zaradi vztrajanja slovenske strani na svojih pozicijah. Odgovor je ponovno ne, ker je Drnovšek-Račanov sporazum bil zavrnjen v Zagrebu in ne v Ljubljani in tudi pri Renovem prizadevanju, da se problem reši, nismo bili mi večja ovira kot hrvaška stran.

Okoliščine nastajanja sedanjega arbitražnega sporazuma so na prvi pogled dobre, saj naj bi se o arbitraži dogovorila politika, ki ne pripadata sorodnim nazorskim usmeritvam. Dejstvo je, da sta obe strani ustvarili pozitivno ozračje in da je srečevanje politikov z obeh strani postalo prijazno in pogosto lahko samo pohvalimo. Hkrati pa moramo biti previdni, ker je to lahko zelo pozunanjena prijaznost, ki ima predvsem P-ar značaj.

A na vse to meče senco predvsem dvoje. Najprej to, da se slovenski premier ni doma z vsemi pomembnimi političnimi in drugimi akterji dogovoril za stališča, ki so za Slovenijo sprejemljiva, drugič pa zato, ker je sporazum ves čas v senci enostranske hrvaške izjave, ki je pri njih celo zakonsko opredeljena in, ki jasno odreka Sloveniji teritorialni dostop do mednarodnih voda. Ta okoliščina zelo bremeni iskrenost dogovora, še posebej v luči dejstev, da je hrvaška stran po letu 1991 na spornih območjih izvajala enostranske posege. Verodostojnost in iskrenost namena, da se s pomočjo arbitraže pride do dobre rešitve, je tako postavljena na izjemno trhle temelje.

Dalje lahko ugotavljamo, da so domače okoliščine za sporazum še slabše kot zunanje. Za razliko od Hrvatov, ki se absolutno poenotijo, ko gre za njihove interese, je slovenska družbena in politična scena popolnoma razdvojena, razklana in pripeljana v situacijo, ko je že sedaj jasno, da se bomo na podlagi tega arbitražnega sporazuma naprej delili na izdajalce in branitelje slovenskih interesov. Politika, ki nas je pripeljala v takšno situacijo nosi vso odgovornost za stanje duha v katerem bi bilo najbolj modro preklicati sporazum in referendum.

Hrvaška si je za ta sporazum izvrstno pripravila notranjo domačo javnost, ko je zaradi slovenske blokade mobiliziral vse sile, da so to početje naše politike obsojale. Hkrati je tisti čas izkoristila za mobilizacijo tujine, ker je lahko kazala s prstom na grde Slovence in na uboge Hrvate, ter si tako pridobila zaveznike, ki jih je Slovenija izgubila. Vse naštete in druge zgodovinske okoliščine torej niso naklonjene sporazumu.

V izjavi Komisije pravičnost in mir je tudi rečeno, da je potrebno priti do takšnega sporazuma, ki bo zagotavljal trajni mir in da je to mogoče samo na podlagi pravičnosti. Strokovnjaki, med njimi predstojnik katedre za pomorsko in prometno pravo na fakulteti za pomorstvo in promet dr. Marko Pavliha, v vseh svojih nastopih dosledno opozarja, da naj bi arbitražni sporazum določil kopensko in morsko mejo na podlagi pravil in načel mednarodnega prava, kar pa pomeni, da arbitrom ne bo potrebno upoštevati pomembnih okoliščin, ki so prej v prid Slovenije kot Hrvaške. Posledično to tudi pomeni, da je vprašljiv teritorialni dostop Slovenije do odprtega morja. Načelo pravičnosti je tako skrčeno, zmanjšano na mednarodna pravila, ki so velikokrat abstraktna in tako splošna, da lahko z njimi povzročijo več krivic kot pravice.

Dejstvo, da arbitražni sporazum nima vgrajene zahteve, da se upoštevajo načela mednarodnega prava in načelo pravičnosti ex aeguo et bono (pravično in dobro), ne zagotavlja rešitev, ki bi ne povzročile novih krivic.

Komisija tudi govori o tem, da je izhod na odprto morje za Slovenijo vitalnega pomena, za Hrvaško pa seveda ne, ker ima bistveno več obale kot mi. Zakaj Hrvaška stran tako nasprotuje teritorialnemu dostopu Slovenije do odprtega morja je verjetno več razlogov. Tudi, če te pustimo v vnemar, je najmanj nenavadno, da nas soseda pri vsej obilici morja, obale, in izhodov na odprto morje, želi stisniti v popolnoma podrejeni in odvisni položaj. Takšna drža seveda ne krepi medsebojnega zaupanja in govori v prid tistim, ki v tem vidijo okupacijske apetite sosednje države po slovenskem ozemlju. Če se že na načelni ravni izključi določene metode in načela za reševanje nekega spora, potem je toliko večja verjetnost, da se bo to zgodilo na konkretni ravni, kar se je dejansko že, s hrvaško enostransko izjavo, da se o teritorialnem dostopu ne misli pogajati.

Mir in sožitje med sosedi je cilj vsakega dogovarjanja, pogajanja, tudi arbitraže. Mir in sožitje ni nekaj navideznega, to ni kozmetika. Ali so zanj postavljeni trdni in trajni temelji, ali pa ni nikoli miru, še manj pa sožitja. Ob predlogu arbitražnega sporazuma imamo premalo argumentov za to, da bomo dosegli trajni mir, pravično sožitje in dobre sosedske odnose. Celotno zgodbo je potrebno vrniti na racionalne temelje in na izhodišča, ki vključujejo vse možnosti za sporazum, ki bo odgovoril na vsa odprta vprašanja in ki bo v kompromisnem delu zanemarljivo prizadel eno ali drugo stran.

Res pa je, da je Slovenija v tem trenutku v bistveno slabšem položaju kot Hrvaška. V veliki meri smo se sami spravili v to pozicijo, s svojo zaletavostjo in strategijo, od danes do jutri. Najprej se je potrebno doma dogovoriti kaj hočemo, potem pa iti k sosedu in mu povedati svoja pričakovanja, želje in tudi zahteve. Pri nacionalno pomembnih vprašanjih se ne rešuje koža posameznega politika, ampak ugled države kot take. Tudi če bi ta po referendumu za nekaj časa padel, bi nastala nova priložnost in možnost, da se poberemo na novih in drugačnih temeljih. Tisti, ki grozijo s katastrofičnimi posledicami, če arbitražni sporazum pade, s tem pritrjujejo kritikom, ki jih imajo za hlapce. Slovenija ne potrebuje ne hlapčevskih, ne kolaborantskih ne samovšečnih ali temu podobnih odločitev. Slovenija potrebuje suvereno odločitev državljanov in državljank, ki se zavedajo, da so zadnji suvereni oni in ne predsednik države, parlamenta ali vlade. Slovenija potrebuje odločitev s katero se ne bo ozirala ne na cesarje, ne na papeža. Odločitev, ki bo ustvarila predpogoje za trajno, dobro in pravično rešitev. Cerkev kot institucija ni rekla, da je za ali proti sporazumu. Naložila pa nam je dolžnost, da o zadevi razmislimo in se kot suvereni državljani odločimo.