Minilo je 60 let od objave Schumanove deklaracije
| 19.05.2010, 16:06
Poznamo jo kot prvi korak k današnji Evropski uniji. A trenutno se zdi, da ta prihodnosti ne vidi povsem jasno.
Prva leta po drugi svetovni vojni, grozovitem sporu, v katerem so evropske države skoraj uničile druga drugo, so bila precej naklonjena spravi in skupnim prizadevanjem za rešitev stare celine iz materialnega in moralnega opustošenja. Predvsem vodilni politiki so s svojim vplivom in vizijo Evropo usmerili na pot sodelovanja in združevanja. Nov red v Zahodni Evropi bi temeljil na skupnih interesih njenih narodov, enakopravnosti in vladavini prava. Britanski državnik Winston Churchill, ki je imel pred očmi predvsem sovjetsko grožnjo, je v svojem govoru v Zürichu leta 1946 povedal, kako si on predstavlja skupnost. Med drugim se je vprašal, zakaj ne bi bilo evropske skupine, ki bi zavedenim narodom te nemirne in mogočne celine vlila občutek vse prežemajočega domoljubja in občutka pripadnosti skupni državi, in zakaj pri oblikovanju človeške usode ne bi našla svojega mesta poleg preostalih velikih skupin. Da bi bila struktura Združenih narodov Evrope dobra in trdna, bi morala biti zasnovana tako, da materialna moč posamezne države ne bo veliko pomenila, je dejal Churchill ter dodal, da majhni narodi veljajo prav toliko kot veliki in si svoj ugled zagotovijo s prispevkom k skupni stvari.
Schumanov načrt možnost za vzpostavitev miroljubne Evrope
Največji premik na tej poti je verjetno pobuda, ki jo je 9. maja 1950 predstavil Robert Schuman. Tedanji francoski zunanji minister je v vojni sprte strani pozval, naj si podajo roko in si obljubijo medsebojno pomoč. Načrt, ki ga je razgrnil, je nastal po zamisli gospodarstvenika in politika Jeana Monneta, predvideval pa je skupni nadzor nad proizvodnjo jekla in premoga, ki sta najpomembnejši surovini za orožarsko industrijo. V prvi vrsti naj bi to povezalo Francijo in Nemčijo, pridružile pa bi se jima lahko tudi druge evropske države, če bi to želele. „Svetovni mir se ne more zagotoviti brez ustvarjalnih prizadevanj, sorazmernih z nevarnostmi, ki ga ogrožajo. Prispevek, ki ga lahko organizirana in živeča Evropa doprinese civilizaciji, je nujen za vzdrževanje miroljubnih odnosov.“ Verjetno so prav te besede prepričale nemškega kanclerja Konrada Adenauerja, ki je v Schumanovem načrtu takoj prepoznal možnost za vzpostavitev miroljubne Evrope in z njim soglašal.
Kot uresničitev te ideje so slabo leto pozneje Zvezna republika Nemčija, Francija, Italija, Belgija Nizozemska in Luksemburg podpisali Pogodbo o ustanovitvi Evropske skupnosti za premog in jeklo, imenovano tudi Pariška pogodba. Schumanov načrt je s tem postal temeljno izhodišče združevanje evropskih držav, zato od leta 1985 praznujemo 9. maj kot rojstni Dan Evrope. Omenjena šesterica je nadaljevala tudi s približevanjem na obrambnem področju, uspešen začetek na gospodarskem pa je bil spodbuda za nadaljnje razvijanje ideje o političnem povezovanju. Evropa se je začela zavedati tudi pomena skupne evropske identitete, ki se med drugim kaže v priznavanju skupnih simbolov.
Evropa se je gradila s pomočjo konkretnih dosežkov
Da ne bo nastala naenkrat ali skladno z enotnim načrtom, temveč se bo gradila s pomočjo konkretnih dosežkov, ki bodo najprej oblikovali dejansko solidarnost, je poudaril že Schuman. Evropska unija danes, po petih valovih širitve, združuje 27 držav, velikih in malih, bogatejših in revnejših. 16 držav še dodatno združuje skupna denarna valuta evro.
Projekt združene Evrope je še vedno zelo nov. V preteklosti so prizadevanja članic Unije temeljila na prevladovanju ene skupine nad drugo, a ti poskusi niso zdržali, ker so si tisti, ki so bili premagani, prizadevali le, da se znova osvobodijo. Zdajšnja pričakovanja so nekoliko drugačna: zgraditi Evropo, ki spoštuje svobodo in identiteto vseh ljudi, ki jo sestavljajo.
Grška dolžniška kriza kot dokaz pomanjkljivosti sistema
A razlike med članicami so, kot že omenjeno, precejšnje, da obstaja veliko pomankljivosti, pa so pokazali zadnji dogodki, predvsem grška dolžniška kriza. Ta je močno zamajala evro in na preizkušnjo postavila predvsem evropsko solidarnost. Voditelji sedemindvajseterice so se odzvali hitro in, kot kaže v tem trenutku, ustrezno. Grčija bo dobila pomoč, finančni ministri povezave pa so dosegli tudi dogovor o vzpostavitvi sistema za zagotovitev stabilnosti evra.
Povejmo še, da je Evropska unija svoj 60. rojstni dan praznovala z novo pogodbo. Decembra lani je bila po številnih zapletih uveljavljena Lizbonska pogodba, ki naj bi omogočila bolj učinkovito delovanje razširjene povezave in okrepila njeno vlogo v svetu. A ob preizkušnjah, s katerimi se zdaj sooča, je večkrat omenjena ideja o formalnem nastanku Evrope dveh hitrosti. Zdi se, da postaja takšna rešitev vedno bolj realna.
