Besede, besede, besede …
Naš pogled | 04.05.2010, 14:57
Prazniki so prijetni, saj človeka umirijo, vsaj mene so. Odklop, kakšen potep in človek si napolni baterija za delo in življenje. Če le vmes ne poseže kakšna naravna katastrofa, je tudi novice takrat bolj prijetno spremljati.
In 1. maja je bilo tako – polno lepih in priznam, tudi modrih besed je bilo slišati. Na primer: „Praznik dela je praznik spoštovanja človeka, sodelavca in praznik solidarnosti.“ Lepo povedano, toda ko to izgovori zagovornik novodobnega suženjstva in eden večjih kapitalistov pri nas, besede izgubijo pomen. Če bi se besede lahko pritožile zaradi zlorabe, potem – ojoj, si prestavljate, kaj bi bilo?
Besede ranijo kot meč, zato bi javni govorci to morali upoštevati. In lepše ravnati z izgovorjenimi besedami. Tudi v parlamentu, čeprav imajo poslanke in poslanci imunitetno. Poslanci stranke Zares predlagajo njeno ukinitev, a nimajo podpore, saj gre za tradicionalni privilegij poslancev, ki jim ga zagotavlja ustava. Res pa je, da bi se slednji morali zavedati, da zdaj, prav zaradi prenosov in poročanja o njihovem delu, besede dosežejo vse ljudi in bi morali z njimi ravnati bolj odgovorno. Žaljivke in sovražni govor vsekakor ne sodijo v prostor, kje so ljudje, ki jim je zaupano vodenje države. Ko posežejo na osebna področja, je meja prekoračena, ko ne sodijo več dela, ampak osebo, niso več profesionalni. Sovražni govor pa tudi zaradi njih postaja nekaj običajnega, sprejemljivega, pa ne bi smel.
Ker so besede pravzaprav moj poklic, sem občutljiva na njihovo vsebino in zven, in ker je v naši družini že od nekdaj veljajo, da se ne žalimo, slabo prenašam žaljivke in odstopim, ko besedni dvoboj doseže dno. Tudi forume pod različnimi prispevki na internetu težko berem – koliko žolča je zlitega in koliko neuresničenih, nesrečnih ljudi se skriva za drugimi imeni in na ta način izživlja. A žaljive besede ostajajo in postajajo celo sprejemljive.
Z besedami in slikami, ki imajo svojo govorico, pa se ukvarjamo tudi mediji, ki smo včeraj obeležili svetovni dan svobode medijev. Generalna skupščina ZN je namreč 3. maj za svetovni dan svobode medijev razglasila leta 1993. Novinarska organizacija Novinarji brez meja (RSF) je ob svetovnem dnevu svobode medijev objavila seznam 40 največjih "sovražnikov medijev". Na seznamu je 17 predsednikov držav, med njimi kitajski predsednik Hu Jintao, iranski predsednik Mahmud Ahmadinedžad, ruandski predsednik Paul Kagame, kubanski voditelj Raul Castro in ruski premier Vladimir Putin. Organizacija s sedežem v Parizu je poudarila, da so ti sovražniki medijev močni, nevarni, nasilni in nad zakoni, imajo moč cenzure, zapiranja, ugrabljanja, mučenja in v najhujših primerih ubijanja novinarjev. In to v 21. stoletju.
Kako pa je pri nas? Združenje novinarjev in publicistov Slovenije je včeraj opozorilo, da se politični pritiski na slovenske medije in novinarje stopnjujejo. Tudi pri nas obstaja seznam - med vladajočimi strankami ima največji vpliv na medije stranka Zares ministra za visoko šolstvo , v zadnjem času pa tudi stranka LDS notranje ministrice. Ni presenečenj pri omembi imen, kajne? Naprej ne bomo naštevali, ker je smer znana, mreža pa močno prepredena. A mediji se moramo zavedati, da je meja med svobodo, ki jo moramo imeti, in spoštovanjem zasebnosti posameznika, zelo ozka, a prestopiti je ne smemo. Ker potem naša svoboda izgubi sijaj in namen, ki je demokratizacija svetovne družbe.
Ja, vse ima svoje meje, le Slovenija jih še nima. Zato bomo šli junija na referendum, ki bo hkrati ocena sedanje vlade, ki ji vladanje ne gre najbolje od rok. Tudi zato, ker besede zlorablja – preveč govori, premalo stori, preveč obljublja, a premalo izrečenega uresniči. Mojstrsko preusmerja pozornost s pomembnih na nepomembne teme. Predvsem pa se veliko ukvarja sama s sabo. Zato upam, da predlog ukinitve poslanske imunitete s strani stranke Zares ne bo preusmeril pozornosti, ki si jo zasluži ureditev morske meje in izhod v teritorialne vode. A glede na vpliv, ki ga ima vladajoča elita na medije, se malce bojim. A stavim na zdravo presojo ljudstva, ki je v devetdesetih letih znalo prepoznati prave besede in ljudi, ki so stali za njimi. Še vedno namreč druži Konfucijeva misel: S tistim, čigar besedi ne moreš zaupati, ni kaj početi.
